27. oktober 2009

INDIJA KOROMANDIJA - Varanasi

Mesto iz zacetka casov. Mark Twain je zapisal, da je Vranasi starejsi kot zgodovina, starejsi kot tradicija, starejsi celo od legend in izgleda dvakrat starejsi od vseh treh skupaj. Mesto Shive, sveto mesto, mesto kulture, tradicije in znanosti...in odlicne bolnisnice... Nisem mogla iz svoje koze in sem sla na obisk k zdravniko. Obravnavali so me, kot da bi bila iz najvisje kaste- prva v vrsti, vip cakalnica...Oskrba je na nivoju, sam pa mogla zdravniku razlagati, da so vsadki v pljucih, ki jih gleda na moji rtg sliki v bistvu deli mojega modrca (niso mi pustili, da bi se slekla). Na sreco sem se pozdravila se preden me je zacel Ales namakati v Gangesu. Za sveto reko pravijo, da vse pozdravi. Dozivetje ob Gangesu dalec prekasa preprosto turisticno znamenitost. Najbolj znano- zaziganje trupel-je le del dogajanja. Ob reki se odvijajo najbolj intimni rituali zivljenja in smrti pred ocmi javnosti.. Ob zori se zacnejo zbirati hindujski romarji, ki se pridejo v reko okopat in s tem ocistit svojih grehov. In reko zares pijejo!, si splakujejo usta, utirajo v telo. Zenske se kopajo oblecene v svoje lepe sarije, moski pa imajo okrog kriticnih delov telesa zavito malo rutico. Sem bila cisto fascinirana ; ) . Jutranji obredi molitev, petja, trosenja cvetja, vejic, riza, priziganja sveck, zvonenja, trajajo vec ur. Razlicne religije- razlicni obredi. Vse skupaj spremljajo se prodajalci, beraci, koze, krave, psi, in horde turistov v colnih in na kopnem, ki slikamo vse kar leze in gre. Vcasih kdo skoraj pade na kasen oltarcek v trudu za cimboljso in cimblizjo sliko. Najlepse je, ce se usedes na stopnico in se prepustis dogajanju, okolici, pesmim, disavam, ljudem in njihovi drugacnosti. Tradicijo zaziganja trupel sva si ogledala le od dalec. Slik ne bova objavljala, ker so prepovedane. Povabili so naju, da bi bila prisotna pri obredu. Gospod naju je vabil "Pridita, pridita.." kot carovnica iz pravljica o Jankotu in Metki... Ne vem kaj je mislil, pridita, bomo skupaj enega vrgli na ogenj? Ker dobro poznava pravljico o Jankotu in Metki, sva povabilo vljudno zavrnila in se po hitrem postopku umaknila iz prizorisca. Res si nisva zelela gledati, kako z grebljico tolcejo po tistih delih, ki ne gorijo dosti hitro. Za ljudi tukaj, je ta obred zivljenska izpolnitev-s tem ko zgorijo in odplavajo po sveti reki, prekinejo krog rojevanja in umiranja. Ker sva v hotelu edina belca, sva lokalna atrakcija za vse stanujoce. Z njimi sva kartala, praznovala rojstni dan (kje so dobre domace torte, smrk) , vzeli so naju medse kot druzinska clana in tako sva se tudi pocutila. Kuhar je hotel pozdravit moj obcutljivi zelodcek z jogurtom, ki ga je kupil na ulici in cel dan hranil posebej zame. Jogurt je sel hitro notri in se hitreje ven. Alesu so pa obljubili, da ga bodo pobarvali na crno in potem bo krasen Indijec in mu bodo zrihtali krasno indijsko nevesto (potem sem sla kupit karto za vlak). V Indiji se ne zgubljava samo midva, ampak tudi riksarji. Vsak pokima, da ve, kam hoceva, potem pa se cez pol ure prickamo, kje sploh smo. Rekord je bil izlet do budisticne stupe v Sornathu, 10 km ven iz mesta in 15 km od mestne univerze, kamor sva hotela midva.V tem primeru sva uporabila vse igralsko/govorniske spretnosti in nadmudrila celo indijca, da se je brez placila besen odpeljal stran. Ponavadi midva potegneva ta kratko.
pogled na mesto iz colna
gneca ob praznovanju dneva sonca kopanje v sveti reki
kopanje svetih zival
jutranji obredi
molilka
molilec
javna pralnica
javna susilnica perila
susilnica kravjih potick
cvetje za obrede
New Wishwanath temple v kompleksu univerze
skusava biti cimbolj ekoloska-reciklaza bananinih olupkov Veronika, tole je pa zate, da mi bos verjela, da se krave res sprehajajo povsod

24. oktober 2009

CHITWAN nacionalni park

Nacionalni park Chitwan je dezela prijaznih slonov, enorogih nosorogov, krokodilov, strasnih bengalskih tigrov, sramezljivih recnih delfinov in tisocev ptic. Po cestah se gnetejo avtobuski, kolesarji, rikse, pesci. sloni in kaksna kamela. Pravkar prisle turiste prepoznas po tem, da tecejo po cesti in se trudijo slikat slona med prometom. Po zajtrku sva se odlocila, da je cas za kopanje v topli reki. Ker pa so v reki krokodili, sva se pridruzila slonom, ki se pridejo tja okopat vsak dan. Jaz sem na veliko veselje domacinov odprla sezono pri turistkah, vendar se me na slikah skoraj ne vidi, ker sem bila vecino casa pod vodo. Ales, rojen jahac, je bil bolj uspesen v slonjem rodeu in je za sabo v vodo vedno potegnil tudi vodica slona.
oba al pa noben...
Po osvezitvi sva sla na obisk k najmlajsim velikanom. Po dolgem sprehodu cez okoliske vasi sva prisla do vzrejnega centra, kjer so naokrog skakali mali Jumboti, se vsi nerodni in polni dolgih scetin. Mame so bile privezane za betonske stebre in se basale z vecerjo. Kaksni lustni velikancki! Najbolj radovedna in priljudna sta bila dvojcka (eden se je rodil decembra, drugi pa januarja s 7 urno razliko), ki sta se pustila bozati in sta prisla pozdravit vsako novo skupino turistov.
Ales je zacel pogresati Petra.
Nazaj grede sva si ogledala se kako pri njih izgleda zetev, mlatenje riza, susijo ga na velikih plahtah, kokoske pa prebirajo, ce je rizek ok. Vascani zivijo v hisicah iz bambusa in slame ometane z blatom in izgledajo neverjetno snazne.
dvojcka pa spet dvojcka
scrklani Jumbo
Sledilo je raziskovanje dzungle. Zbudili smo se se v temi in v meglicah in prvih jutranjih zarkih z drevakom zapluli po reki, ki se vije skozi dzunglo. Ze po desetih minutah smo srecali nosoroga, ki je prisel na jutranje kopanje. Ni se pustil motiti. Ko smo na bregu zagledali tigrove sape, smo raje odpluli naprej. V spremstvu ptic in enega krokodila smo se vrnili v vas.
Popoldne je sledilo tezko pricakovano jahanje na slonih. To je super. Zataknes se za en lesen kol in z nogami bingljas po zraku.Vidis vse, ker si na slonu (in je visok), pa se pocasi gre, ker ga itak noben ne more prepricati drugace. Tudi dobro prostorsko predstavo imajo sloni (na mm med dvemi drevesi). Do zivali prides cisto blizu, ne vem pa, kaj si mislijo, zakaj jih hodijo sloni vsak dan gledat.
Zvecer so naju v vasi pricakale lucke in tisoce sveck. Zacel se je drugi najvecji praznik Tihar-praznik luci, cvetja in veselja.
nas drevak
jutranje kopanje
gremo na lov
midva na slonu
se en lepotec
Od vsega lepega sem naslednji dan oblezala s hudo vrocino. Vendar nama razpolozenja ni toliko pokvarilo moje pocutje, kot neprijazni lastnik hotela, ki je bil neskoncno pohlepen, brezcuten, neprilagodljiv, pa se nejgova ekstra draga hrana je bila komaj uzitna (po pol minute predelave je koncala v njegovih rozah). V dezeli, kjer vse bazira na religiji ni normalno, da nekdo rece, da ne praznuje, ker ne verjame v druge bogove kot v turiste, ki mu prinasajo denar.
Usla sva v Indijo.
NEPAL-POVZETEK
3 najlepse stvari:
-treking ABC
-spust s kolesom iz Nagarkota
-slonja dvojcka
najvecji nateg:
-za brezplacni izkaznici sva placala 20 eur : (

14. oktober 2009

U JETI pod vrhom sveta

Treking na Annapurna Base Camp ponujajo vse turisticne agencije- poleg safarija, raftinga, izletov na bliznje hribcke, jahanja na ponijih in poletov s padalom. Na videz nic posebnega. v agenciji, kjer izdajajo dovolilnice za potepanje pod vrsaci, sva se usedla zraven punce iz Nove Zelandije in ze je nastala slovensko novozelandska naveza. Midva sva hotela videti vrh sveta in preveriti, ce je v legendi o Jetiju, ki se potika po Himalaji, kaj resnice, Jules pa je sla iskat odgovore na zivljenska vprasanja. Tezko je na kratko opisati vsa dozivetja iz take poti. Prepletanja obcutkov, razgledov, zvokov, tisine in vonjav. No, nase vonjave so z visino postajale vedno bolj obupne, vendar so hkrati na sreco tudi izgubljale na pomenu... Zacetno navdusenje nam je po par tisocih stopnicah uplahnelo, se prevesilo v jamranje in tecnobo, ko smo koncno prilezli na en vrh in zagledali prenocisce samo 1500m stran, samo da nas je vmes cakal se dveurni spust do reke in dvig. Bolijo te noge, v rami ti kljuva zaradi nahrbtnika, najprej ti nabija sonce v tilnik, potem te opere dez, bezis pred zivahnimi pijavkami in ti spodrsne v potocku in ves, da bos naslednji dan hodil v mokrih in krvavih stumfih, ker se itak nic ne posusi. Zakaj mi je tega treba? Kdor hodi v hribe, ve...Kakor te po eni strani fizicno izmucijo, ti dajo tudi poleta. Korak za korakom se vedno bolj zlivas z naravo-zacutis njeno velicino in strmis nad lepotami. Ljudje v gorskih vaseh imajo trdo zivljenje. Nosaci dan za dnem z ogromnimi paketi jajc, riza, kokosi, miz, pralnih strojev...stopajo navzgor in ko jih gledas, dojames pomen besede spostovanje, ki jo Nepalci velikokrat uporabljajo. Na poti smo vedno znova srecevali iste ljudi in v parih dnevih smo postali ena velika druzina; najmlajsa dveletna blondinka in najstarejsi 73letni Nizozemec, katerega vodica sta postala nasa varuha. Vzela sta nas pod svoje okrilje, da se ne bi spet zgubili (ja, ze spet, ampak Jules nic ne ve, da je to za naju normalno). Ucila sta nas nepalscine in se rezala nasi glavni motivaciji-da na vrhu pojemo cokoladni puding Selitve kartonov mleka na Smarno goro so se obrestovale-Jules je moral nas varuh tretji dan najti nosaca, kar bi bilo za naju seveda povsem nesprejemljivo. Alesa so nosaci sprejeli kot sebi enakega, jaz sem bila pa s polnim nahrbtnikom cokoladic motivirana ze sama po sebi. V rahlem dezju smo prisopihali na predzadnji tabor, potem pa se je utrgal oblak, oziroma se mu je trgalo 2 dni. Vecino pohodnikov je zajela panika in so zaceli sestopati v dolino. Potocki so postajali reke, slapovi so se podeseterili in zaceli druziti z zemljskimi plazovi. Mi trije in skupina Rusov smo bili prevec prestraseni, da bi sli v stilu raftinga v dolino. Stiskali smo se pod odejami v skupni jedilnici, v skrbeh za ostale clane nase internacionalne druzine. Kupe nesrece je hotel razvedriti zabavni lastnik z zgodbicami o himalajskem tigru, ki mu vsako noc ukrade ovco. Sredi te ujme je v tabor prikorakal nosac s kosem jajc. Cez reke je sel tako, da se je slekel, dvignil hlace nad glavo in prebrodil ledenico...Potem se ti zdi cena za palacinke kar malo nizka... Sredi noci nas je zbudil lajez. Tiger? Panika! Ne-nehalo je dezevati! In ob 5h zjutraj smo se vsi skupaj z lastnikom smejali zunaj kot mali otroci. Evforija se je nadaljevala na poti proti Annapurna Base Campu. Nebo brez oblacka, gore vse okrog nas. Sonce je pocasi ogrevalo zmrznjena tla, vode so odtekale, gore so se pocasi barvale v soncu. Vsi srecni smo stopali navzgor, dihali kot ribe na suhem in razganjalo nas je od vsega lepega. Hvalezni naravi, da nas je obdarila s to lepoto in da smo zivi in zdravi. Vsi na zalost niso imeli te srece. To je moc narave- da da in vzame. In ob tem se pocutis cisto majhnega.
midve z Jules
neskoncne stopnice in bodoci gorka
eden lepsih mostickov cez potok Alesa so nosaci sprejeli za svojega in ga premagali...
koncno na vrhu
slovensko-novozelandska naveza vazicka pod Annapurna 1 midva s Krishno-enim od nasih varuhov
soncni vzhod
cokoladni puding na 4160mSlovenija pod juzno Anapurno
soncni zahod in Macchapucchare
tudi frizerja imajo na ABC
nosac
prijazna gorska gospa
in seveda sva pod vrhom sveta nasla tudi Jetija Pot v dolino je bila hitra in lepa. Malo nam je bilo hudo, ker smo zapuscali to cudovito kraljestvo Himalaje. Za konec nas niso spustili v avtobus (pa smo spet pri vonjavah kot najverjetnejsemu vzroku...) in tako sva kljub prisegi, da tega ne bova prakticirala, z Alesom pristala na strehi avtobusa.
brez naju
na strehi
Tole je mednarodni gorski muzej v Pokhari, ki je pravi ponos in obvezna znamenitost za Slovence, saj je notri razstavljena nasa narodna nosa (poleg Taivanske, japonske in nose serp...) in cel kup panojev z uspehi nasih najboljsih alpinistov.

13. oktober 2009

Za najine necakinje

Kamorkoli greva, srecava veliko otrok. Zelo radi se igrajo, se skupaj lovijo, skrivajo in gugajo na ogrooomnih gugalnicah. Ce se guncata dva, se lahko dvigneta tudi pet metrov visoko! fantki se radi igrajo bojne igre in tekmujejo z zmaji. Puncke pa se igrajo s svojimi zivalicami in se veliko smejijo. Vsak dan je treba v solo. Nekateri imajo solo blizu, drugi otroci, ki zivijo v gorskih vaseh, pa vsak dan prehodijo tudi vec ur.
kokoske je teba nahranit
simpaticni Kizmo
Nepal je dezela nestetih hindujskih bogov, boginj in legend. Vsake toliko casa, pa se rodi tudi prava pravcata boginja. In kako vejo, da je prava? V pravem letu, ob posebnem casu, ko je luna ravno prav okrogla in zvezde na pravih mestih, se rodi vec deklic, ki imajo prav posebno barvo oci, las, cisto poseben glas , ravno prav velike zobke in velik nasmeh. Da bi ugotovili, katera je prava mala boginja, jih pri stirih letih zberejo skupaj v veliko temno sobo, staresine se oblecejo v grozljiva oblacila in strasljive maske. Iz vseh strani se oglasajo najbolj srhljivi glasovi in prikazujejo se glave vec kot 100 bivolov, medtem ko staresine plesejo okrog njih. Take strasne reci seveda prenese le prava boginja. Tista, ki ostane mirna, mora se cez zadnjo preizkusnjo- ne da bi jih prej ze kdaj videla, mora izbrati prava oblacila in tocno doloceno okrasje in ce izbere prava, malo deklico razglasijo za resnicno boginjo, ime ji je Kumari Devi. S starsi se preseli v prelepo palaco, kjer dobi pisana dragocena oblacila in okrasje ter kup sluzabnikov, ki v naslednjih parih letih skrbijo zanjo. Nekajkrat na leto se pokaze tudi ljudem. Po mestnih ulicah jo nosijo njeni izbrani nosaci. Sedi na zametni blazini, okraseni z zlatimi nitmi. Za posebno priloznost izbrana rdeca oblekica iz najdrazjih tkanin je polna zlatih okraskov, spletenih rozic in posita z dragimi kamni. Spremljajo jo starsi in njeni sluzabniki, eden nad njo drzi velik rdec sencnik, da njen mali obrazek zasciti pred soncem. Vsa blesceca s spremstvom potuje po ulicah, blagoslavlja kralja in preproste ljudi. Vsi se ustavljajo, vsi jo pozdravljajo. In kako vseto veva? Ker sva jo srecala...
mala Muti iz gorske vasice
bodoca Kumari Devi?