Ljubezen gre skozi zelodec

Kraljestvo mesa

V nekaterih kitajskih mestih na cestah ni zivali. Vse so v gostilnah in na ulicnih raznjicih. Hot dog v resnici pomeni toplega Fifija. Ker bi najinemu Galkotu tezko pogledal v oci, je Ales spet za kaksen dan postal vegetarijanec.Je pa zanimivo, da je poleg takih restavracij veliko trgovin s pasjo opremo, plascki in oblekicami-ocitno sama ovratnica ni dovolj za prezivetje domacih ljubljenckov... Kitajci pojejo mesa v neverjetnih kolicinah. Najbolj so naju fascinirale nalispane mladenke v minikah, ki so hodile po ulicah in se mastile z mesnimi nabodali.

Meso mora biti sveze. Tako se nama je enkrat na avtobusu pod nogami znasla zelo zivahna riba. Verjetno je zacutila, da bi jo na avtobusu nekdo raje resil, kot pojedel...

Jaz sem bila seveda mocno motivirana, da sva hitro odkrila tudi druge care kitajske kulinarike.

sveze zelenjave ne manjka

gobe, kalcki, tofu in druge vegi specialitete

Eno najino kosilo, da se vam pocedijo sline: poleg obveznega riza, popecena govedina z bambusovimi vrsicki, jajcevec v sladko pekoci omaki, lotos na zaru skupaj s cebulo in papriko. Za poplaknit pa jasminov in krizantemin caj.

susenje kakijev

Tu je sezona mandarin, banan, kakijev, kumkvata, pomela in ...sladkih jagod. In ker slednje vestne branjevke perejo in ohranjajo sveze rdece z vodo iz mestnih kanalov, sva po sanitarnem posvetu ugotovila, da za naju ne pridejo v postev. Ampak lacne oci so nasle resitev. Jagode oblite s karamelo sva razglasila za higiensko neoporecno najboljso kitajsko sladico. Njami!

In tako sem tudi jaz na Kitajskem prisla do svojega nabodalca : )

Najvecja nacija na svetu

Kitajska dezela je polna, no, predvsem Kitajcev-okrog 1319 milijonov! Tako da jih nasa dva milijona vedno spravita v smeh. Vecina Kitajcev ne govori anglesko, dosti jih ne zna niti brati svojih pismenk. Kako sva se znasla? Tezko. Je bilo pa zato dosti bolj zabavno. Najbolj uporabno je znanje pantomime, igre Pictionary... in jekleni zivci.

Neznanje angleskega jezika je za mnoge Kitajce nepremostljivo brezno med nami in so bili zelo jasni glede tega ali se bodo z nama ukvarjali (nama pomagali najti pravo pot, prodali karto za vlak ali juhico) ali ne. Njihovih grobih in hladnih odzivov sva se navadila in jih vcasih tudi uporabila.

S prijaznim prodajalcem smo se vse zmenili brez besed, se za poziranje je bil takoj za. Tu te ljudje raje posljejo v tri krasne in to zelo natancno, kot da bi ti priznali, da nimajo pojma, kje je tvoj hotel. Ce vprasas tri in dobis dva ponovljiva odgovora, to se nic ne pomeni...midva sva raje sprasevala na vsake tri metre. Lovilci turistov so zelo ocitni. Na vrat na nos pritecejo cez cesto in te zasledujejo s svojimi slikami/hoteli/karticami/masazo/vodenjem/in se kaksnimi bolj kocljivimi stvarmi. Na zacetku sva pred njimi tekla tudi midva, potem pa sva jih zacela voditi v krogih in osmicah. Vsak dan pa so naju presenetili mladi, ki so navduseno pristopili do naju, vprasali, ce rabiva pomoc in­­ malo poklepetali. Zelo so odprti in prisrcni, tako da sva izvedela vse od tega, iz kje so, kako je z zdravjem njihove stare mame, da je vera pri njih se vedno zatirana in katero je njihovo najljubse meso.

Jaz sem si Kitajce predstavljala na kolesih. V bistvu me je zanimalo, kako med tisocimi parkiranimi najdejo svojega. Ampak namesto na kolesih, se vecinoma vozijo na motorjih, predvsem na elektricni pogon (= cisto in tiho) in v luksuznih avtomobilih. V mestih je standard visok.

Nedelje so sigurno najlepsi dan za obisk parkov. Kitajci kupujejo cele vrece kruha, da z njimi krmijo ptice (s tako silo mecejo kose v uboge ptice, da je hranenje za njihove letece prijatelje smrtno nevarno). Za vsakim vogalom vrtijo glasbo in plesejo, za vsakim drevesom kdo vadi na svoj instrument. Definitivno v njihovih genih ni sledu sramezljivosti ali treme. Slisati je pa kot oglasevanje instrumentov in zadnje opevanje tik pred nastopom ogromnega vokalno instrumentalnega orkestra z dodatki pop glasbe in operne arije.

razlicica hip hop mame

eden od instrumentalistov in poslusalka Ob nedeljah so v parkih in okolici prave modne revije parov v porocnih oblacilih. V prijetnem okolju lahko osvojis tudi osnove sprostilne tehnike tajchi.

Kitajci imajo eno precej nagnusno razvado. To je pljuvanje. No, pa saj pljuvamo vsi, kdaj pa kdaj, ampak oni to pocnejo s stilom. Uvodnemu temeljitemu, nekaj sekund trajajocemu, zvocno zelo ojacanemu zbiranju vsebine, ki se konca s tipicnim trenutkom tisine, sledi mocan (spet glasen) izpljunek, ki konca, kjer se lastnik v tistem trenutku odloci- ce imas sreco, dalec stran od tebe, izven avtobusa ali vsaj tvojega sedeza. NE si predstavljati, kako je po nekaj ur trajajoci voznji, ko so okna zaprta.

Pravi izziv je vkrcavanje na lokalni avtobus. Masa ljudi se z vso silo naenkrat zazene v drobcena vrata avtobusa, vse se zatakne, od zadaj porivajo toliko casa, da se zamasek odmasi in potem hodijo en cez drugega, stiskajo nedolzne otrocice in mecejo kovcke. Pa saj sploh ne znam opisati, to je treba videti v zivo. Na najinem zadnjem tovrstnem podvigu, je en gospod z vso silo zataknil vozicek v Alesevo nogo, Ales je brcnil nazaj kot konj, sledilo je kricanje- vsi razen mene so se drli na Kitajca, jaz pa na Alesa, ker ni, da bi izzival ljudstvo, ki snema in gleda samo Kung Fu filme…

Kako je Kozje mesto dobilo ime in druge kitajske skrivnosti

Po temeljitem ciscenju v morju in skrivnostnem pogovoru z enim izmed desettisocih bud iz samostana desettisocih bud, sva se opremljena z osnovnim znanjem uporabe kitajskih palck, pogumno odpravila cez mejo v pravo Kitajsko.

Prvo mesto, Guangzhou imenujejo kozje mesto. Ime je dobilo pred davnimi casi. Govori se, da je tu vcasih vladala lakota. Nekega dne pa je iz nebes priletelo 5 koz in na njih je jezdilo 5 nebeskih bitij. Vsako je bilo obleceno v oblacilo drugacne barve in v rokah so drzala rizevo steblo kot simbol, da v dezeli nikoli vec ne bo lakote. Od tistega dne naprej tu ljudje zivijo v blagostanju. V spomin na obisk z nebes so v parku postavili ogromen kip. Samo rog prednje koze tehta 500kg.

Tu sva se tudi seznanila z eno izmed kontrol Kitajske nad svojimi drzavljani-blokada internetnih strani, kot so najin blog (kako morejo!), youtube, facebook, yahoomail in verjetno se kaj.

Potovala sva po carobnem jugu, ki se poleg tipicnih lampionckov in templjev z zavitimi strehami, ponasa tudi s prekrasno naravo. Najbolj idealno mesto za odkrivanje kitajskega krasa je Yangshuo.

Na bambusovem colnu sva se spustila po reki med kitajske hribcke, ­ki so zaviti v meglo spominjali na prizor iz kaksne kitajske pravljice- samo se zmaj je manjkal. Z zdruzenimi internacionalnimi mocmi smo v meglicah izluscili pravi prizor, ki ga imajo na bankovcu za 20 yuanovNa kolesarskem izletu smo nasli 500 let star zmajski most, spet brez zmaja, tako da sva se odlocila, da je v Ljubljani lepsi.

kitajski kras in zmajski most

Sredi noci sva skupaj z ribicem in njegovimi kormorani lovila ribe po reki Li. Kormorani so pametne ptice. Ker jim v lovne namene privezejo poziralnik, da ne morejo pogoltniti velikih rib, pac lovijo male.

V Guilinu sva nasla velike pande in njihove rdece sorodnice.

V pokrajini Guizhou sva po dolgem casu zagledala sonce in to ravno tisto uro, ko sva si ogledovala Huangguoshu slapove, najvecje v Aziji. V Aziji imajo majhne slapove.Najlepsa pa nama je bila pokrajina Yunnan. Ko sva z vlakom prispela v glavno mesto Kunming nama je bilo takoj jasno, zakaj mu pravijo mesto pomladi. Sonce, zelenje, cvetoca drevesa in mnozice ljudi, ki so telovadile po parkih. Ena gospa tekacica, je spremenila jutranjo tekasko pot, da bi nama pokazala, kje je najin hostel. Vse bi bilo super, ce bi razumela , da z 20kilskim nahrbtnikom ne mores trimckati. In ker ni, sva tekla se midva.

Navdusena nad vremenom sva krenila na sever v mesto Dali, ki je najbolj znano po treh pagodah.Nama je bil se bolj vsec ogromen sklop templjev-za vsakim se eden in se eden in se eden in tako naprej, navzgor v hrib. Pa ne zato, ker bi bila mazohista, ampak so bili templji res taki, kot morajo biti. Z vsemi zavihki, zmajcki, pisanimi barvami, velikimi kipi in disavami.

V tej dezeli so naju itak najbolj impresionirale strehe in hise, ki res izgledajo kot kitajske restavracije pri nas. Z rdecimi lampioncki in novoletnim hiper okrasjem. En hotelir me je prosil, ce mu lahko pomagam pri okrasevanju novoletnega drevescka. Saj bi mu, ampak nisem imela srca, da bi mu 90%okraskov odstranila, da bi se vsaj koscek zelene vejice videl in sem mu samo rekla, da je perfect. Pa saj oni tudi ne povejo vsega po resnici.

Staro mesto Lijiang nama je v trenutku priraslo k srcu. Ohranjena stara Naxi arhitektura, z vodnimi kanali prepredene ozke ulice, vodna kolesa, ogromna trznica, buticne trgovinice, kjer lahko vidis, kako kaj izdelajo-od rizevih spagetov, piskotkov, srebrnine, poslikav, kipcev…pa to ni se nic v primerjavi s sprejemom, ki naju je cakal v gostiscu Mama Naxi. Se preden sva se prijavila, nama je ‘mama’ stisnila v roko pest bonbonov, dve banani in skodelico caja. Energicna nasmejana ekipa gostisca, nas je vse turiste zbrala na skupni vecerji lokalnih specialitet. Jedi in smeha je bilo na pretek. Avtobusno karto za naslednji dan, bi najraje vrgla stran. Posebnost ljudstva Naxi je matriarhat. Mame so zakon!

vodno kolo in ena od stranskih ulic mesta Lijiang

pridna tkalka

Naxi gospe

Za zadnjo destinacijo sva si izbrala Yuanyang. Okoliski kraji so znani po spektakularnih rizevih terasah, ki so v tem letnem casu polne vode in zaradi odbojev svetlobe pravi magnet za fotografe. Najin fotoaparat se je tresel od navdusenja, ampak po dveh dneh megle sva obupala in se odpeljala v Vietnam.

Prigode iz HONG KONGA

Vsi so nama govorili, da bova dozivela kulturni sok, ko bova prisla v Indijo. In res je bil. Ampak sva malo zamizala, nisva vdihnila za vsakim vogalom in je slo. Ampak iz Indije v Hong Kong je pa, kot da bi pristala na Marsu!

Stolpnice so take, da verjetno vmes vstavijo dvigalo za par minut, da se aklimatiziras.

Namesto levo in desno, isces hotele gor in dol po nadstropjih.

V prvem hotelu, so nama ponudili sobo v velikosti najine kopalnice. Skoraj bi naju kap, razvajenca, midva bi se se lahko spravila notri, ampak kam bi dala nahrbtnika?

Promet je skoraj neslisen, vse gre po pravilih, ljudje cakajo na zeleno luc, stojijo v vrsti za na avtobus, noben te ne povabi na avtobus in ti pove, kam gre. Ok. To, da izgledajo malo drugace, ni se nic vesoljskega, samo kdo bi jih razumel! Na sreco je tu vecina napisov, jedilnikov, imen ulic dvojezicna. Za naju verjetno mislijo, da sva mentalno prizadeta, ker vsako stvar trikrat vprasava. Na koncu naju vedno nekam ukazovalno posljejo (tudi ce ni prav, samo da greva).

Prvo restavracijo sva iskala 2 uri in potem se nama je v 30 minutah uspelo odlocit za eno jed, ki se je izkazala za nudlcke v juhi z enim velikim listom solate. Kar je bilo vseeno boljse kot naslednjic, ko sva po narocilu dobila en kilogram napol kuhane zelenjave (nekaj med blitvo in neko olesenelo rastlino). So zelo ucinkoviti, ceprav zato izgledajo kot zivcni roboti. Ce en natakar v Indiji postreze v eni uri dva cloveka, jih tukaj v eni minuti 20 - sva stela. Midva sva naredila tak zastoj, da je dobila gospa Kitajka natakarica zivcni zlom.

Kar sva mislila, da nama je prijazni natakar ponudil kot caj za dobrodoslico, je bila tekocina za ciscenje palick. Saj meni se je zdelo sumljivo, ker je imel caj okus po kloru in niti sladkor ni pomagal. Ampak saj se uciva. Po novem jemljeva hrano za s sabo in v kaksnem lustnem parku trenirava s palickami.

To je res prava Aleseva naj destinacija. Vse pomembne stvari na enem mestu- morje, racunalniki, meso... Je pa res, da je prvi dan sel po ulici in me vprasal, kaj tako smrdi (mesne krogljice, piske, slastne hobotnice in vampki v omaki...ni da ni). Dva vegi meseca sta pustila trajne posledice : ) Racunalnike sva obdelala. 10 ur, cca 250 trgovinic. Po mestu sva letala kot stekla psa (sva se nalezla od prebivalcev). Izkupicek: nov racunalnik (Ales) in vnete oci (Marjeta). Moram priznati, da mi je veliko lepsi Hong Kong stran od vse nakupovalne mrzlice. Par minut voznje in ze si v naravi; pescene plaze, morje, sonce in zeleni hribcki so prava pasa za oci.

naravno masiranje podplatov po napornem tekanju po trgovinah

maskote bodocih azijskih iger, da boste na tekocem

ta slika nam bo prav prisla za Alesev 100.rojstni dan