30. julij 2010

Cez puscavo v Argentino

Bolivija je dezela, ki na svoji zemlji nima svetovno znanih tock, kot so Machu Picchu, kitajski zid, rimski kolosej, pa vseeno kot magnet privablja turiste iz vsega sveta. Midva nisva imela pojma, kaj bi bilo tako posebnega v tej revni dezeli, ki z razvojem le pocasi kaplja za svojimi sosedami. Ljudje? Ljudje so prijazni, ustrezljivi, vendar zadrzani. Bolivijci s postenimi nameni pustijo turiste na miru. Hrana? Svezi sokovi in lepo zapeceni piscancki so plus, vendar bi bila drzava bolj primerna za vkljucitev v evropske programe pomoci ljudem zeljnim zgubiti par kilogramov. Tu farmacija ne cveti na racun visokega pritiska in holesterola ampak mnozicne porabe ustavljalcev podivjane crevesne peristaltike. Kje se potem skriva njihov najvecji zaklad? Midva sva ga nasla v naravi, nenavadnih pokrajinah in sirnih neobljudenih prostranstvih. Ena najvecjih atrakcij je preckanje slane bolivijske puscave, ki se konca z vstopom v Cile. Za to so specializirani v malem mestu Uyuni, ki ga vsako jutro po nocni voznji iz La Paza preplavijo srecni turisti. Srecni predvsem zato, ker so preziveli se eno od bolivijskih vozenj. Ceste so sicer se kar solidne in se lahko posteno naspis, seveda pod pogojem, da tvoj sofer ostane buden. Nas sofer nas je med svojo kitico posteno prerukal in potem smo mu kot cuki delali druzbo do jutra. Naso avanturo smo zaceli na pokopaliscu.
Pokopalisce vlakov.
Po parih urah voznje, smo se srecali s soljo.
Salar de Uyuni, snezno bela pokrajina na visini vec kot 3600m, je z 12.000km2 povrsine najvecja slana puscava na svetu. Bolivijci jo pridno izkoriscajo. Sol potrebujejo v industriji, iz nje gradijo, oblikujejo umetniske izdelke in seveda uporabljajo v prehrani za ljudi- prehrambeni soli morajo dodajati jod. Kljub neverjetnim kolicinam, pa soli ne izvazajo.
Ales preverja, ce je hisa res narejena iz slanih ceglov. Bljak.Res je. Ponoci smo spali v hotelu iz soli- stene, postelje, stoli, mize, oboki. Ce jed ni dovolj slana, tu res nimajo problemov, samo malo popraskajo po steni in problem je resen.
V takem ekstremnem okolju je seveda voda zelo dragocena.
Naso skupino je kar razganjalo od navdusenja nad nenavadno pokrajino. Opomba za popotnike: precej manj smo bili navduseni nad nasimi agencijami. NE priporocamo: Andes Salt expeditions in Ripley.
Sredi puscave smo nasli otocek kaktusov-Isla Incahuasi. Vec metrov visoki kaktusi so pravi pradedki. Tak kaktus zraste vsako leto samo od 1-3cm.
Po puscavi tece pomembna zelezniska povezava med Bolivijo in Cilom. Prav veliko prometa (na sreco)ni. Jarita- rastlina, ki je trda ko kamen, izgleda kot mah, disi kot smreka in ni nic od tega, za svojo rast ocitno ne rabi veliko vode ali kisika. Ker ponoci temperature padejo krepko pod minus, kljub prijetnemu soncu cez dan lagune ostanejo zmrznjene. V nacionalnem praku lahko srecas tri vrste prekrasnih flamingotov. Lahko nama verjamete, da jih je skoraj bolj prijetno gledati na fotografiji kot v zivo, saj imajo ti lepotci ocitno radi grozljivo smrdljive stojece vode. Pokrajina je polna nenavadnih oblik, hribov, skupkov kamenja. Ales stoji pred kamnitim drevesom -Arbol de Piedra. Sol de manjana geysers- ogledali smo si jih ob soncnem vzhodu, ko je njihova aktivnost najvecja. Ker je je bilo zunaj se vedno ledeno in smo imeli s telovadbo na 5000m visine rahle tezave, smo si pomagali z naravnimi viri toplote na suhem ...
in v toplih vrelcih. Noga je od Alesa, jaz sem pa levo od noge.
Po prijetni kopeli, smo se poslovili od Bolivije in sli preverit, kaksna je puscava v Cilu. Na drugi strani meje so nas cakali nasmejani, zabavni Cilenci (razlika je ocitna). In asvaltirana cesta. In anglesko govoreci vodici. Cista stranisca s toaletnim papirjem in milom. Ista puscava, pa cisto drug svet.V San Pedro de Atacama- buticnem mestecu na Cilenski strani, sva se ustavila s posebnim veseljem, saj sva lahko prespala v hostalu Sonchek, katerega lastnica je simpaticna Mariborcanka Mojca. Hostel ni popularen brez razloga- dobra lokacija, lepe in ciste sobe in prijazni ljudje. Mojca posilja pozdrave Tini in Gasperju v Maribor! Midva sva seveda pomolila nos tudi v atakamsko puscavo.
Dolina smrti ni kaj posebej smrtonosna. Ime je dobila po pomoti zaradi slabega prevoda. Prvotno ime - marsova dolina. Pescene sipine so glavna zabava za sand surferje.
Valle de la luna-Dolina lune je mesto, kjer je obvezen ogled soncnega zahoda.
V blizini mesta so vidni ostanki stare civilizacije-Pukara de Quitor.
Vas zanima kako kolesarji preckajo reke, kjer ni mostov?
Takole: ceveljce obesis na kolo, sezujes stumfe, zavihas hlace in odkorakas cez mrzlo vodo.Brrrr.Vhod v Quebrada del Diablo- hudicevo sotesko.
Se preden sva se v puscavi cisto posusila, sva (spet) usla cez mejo. Tokrat v Argentino. Mesto Salta sva sicer v prvotnem planu imela samo za hitri postanek mimogrede na poti proti Cordobi, pa naju je v trenutku ocarala prijetna spomladanska klima in se bolj topli ljudje, ki te mimogrede ustavijo na cesti in malo poklepetajo o zivljenju, vremenu, hrani in pijaci.
Ales se je zapodil v restavracije, kot da ze par mesecev ni videl normalne hrane (no, saj to je v bistvu precej blizu resnici).
Tu je meso zakon. Izbrati si moras zival, ki bi jo rad jedel, kateri del njenega telesa, kako debel in kaksne oblike, kako naj ti ga pripravijo, kako socno mora biti tik preden ga fajn zagriznes in katera omaka bi ti v tistem trenutku najbolj ustrezala. Kaj pa jejo vegetarianci? V bistvu jih ni. Razen parih turistov, ki so zgresili destinacijo.'Ne jes mesa?' Na sreco jih to spravi v smeh in me zaenkrat se niso izgnali iz drzave. Ker na menijih brezmesnih stvari ni, za prezivetje uporabljam osebni pristop...Simpaticni Argentinci imajo radi izzive. Rezultat: na sliki levo 'hot dog', desno 'krompirdog'... Seveda pa se ne vrti vse samo okoli hrane, ampak tudi v ritmu glasbe.
Viva Argentina!

22. julij 2010

Amazonska dzungla

Zelo lepo je, ce amazonsko dzunglo obisces v suhi dobi, ko je toplo in skoraj nikoli ne dezuje. Ce pa ze, je to le rahlo rosenje. Ce je mogoce malo hujsi dez, gotovo ne traja vec kot par minut, urico ali dve. Redko dezuje vec dni. Vcasih se ob tem shladi. Ampak sigurno ne za vec kot za tri dni. Zato v teh krajih na hisah ni oken, ampak samo mreze proti komarjem. Ti nadlezni krvosesi namrec prenasajo smrtonosno malarijo. In zato mi na nas izlet v pampe nismo vzeli bund, termo spodnjega perila, nogavic, alpaka kap, salov in rokavic, ampak cele vrece repelentov z 80%DDT. Komarji so edine zivali, ki jih na izletu NIsmo videli. Po prvem nalivu, ko so se ulice spremenile v (v tistem trenutku se) toplo deroco reko, se je temperatura v parih urah spustila za 25 stopinj.
Zbirno mesto- lije kot iz skafa.
Vreme se je pozvizgalo cisto na vsa lokalna pravila, mi pa smo dneve prezivljali kot darila- zaviti v plasticne poncote razlicnih barv, ki so nas vsaj malo zascitili pred ledenim vetrom in dezjem. Imela sva veliko sreco, saj je cisto vsak clan nase skupine- z vodicem na celu- s seboj prinesel celo vreco smeha, dobre volje in pozitivne energije, kar je zaleglo skoraj za eno ekstra oddejo.Kaj vse smo poceli v parih dneh? Najprej smo po reki Beni zapluli dalec v osrcje mocvirnate savane. Ze za prvim ovinkom smo se srecali s prvimi prebivalci ...
Kdo se skriva v motni vodi?Ham.Kajmanov je na tisoce, ce reko ponoci obsvetis z baterijo, se rdece oci svetijo iz vsakega grma.
Kapibara- najvecji glodalec na svetu. Hrcek v velikosti srednje raslega prasica, ki malica ali strmi nepremicno v daljavo. Kot da bi se spraseval o smislu zivljenja, pa mu to rahlo preprecuje IQ.In seveda ptice vseh barv in velikosti.
Nebeska ptica.
in dve rdeci kapici.
V kampu so nas cakale zivahne in kricave opice.
vevericji opici
kapucino opica
Naslednji dan nas je cakal lov na anakonde. S skorenjci smo prisli do mocvirja. Akcija! In zabredli smo v blato do kolen globoko.
Anakonda, kje si?
Nasa zagnanost se je s parimi resevanji skornjev, ki so ostali brez lastnika in nenacrtno blatno kopeljo ( z dvojnim padcem sem povecala dolgoletno povprecje nerodnezev v skupini) po dobri uri koncala z odkritjem ene zive zabe in mrtve anakonde.
Jej, packa!
Med starodavnim drevjem smo iskali druge zivali, nasli se par mrtvih kajmanov, kac, kapibar in eno opico. Naso potko smo oznacili za 'death road' oziroma plan B, ce vodic ne najde zive anakonde : )
Ceprav, mimogrede, z vodici ni sale...
Lova se zdalec ni bilo konec. Prisluziti smo si morali vecerjo, zato smo se lotili lova na piranje. Ales je pokazal, da je po dusi vegetarijanec. Jaz pa sem veselo 'hranila' ribice in po nesreci ulovila sardino in zelvo!! Katastrofa. Potem, ko smo jo resili, sem se odpovedala nadaljnemu lovu. Druzbo so nam delali neverjetni roza delfini, ki so se iz vode metali na kajmane.
To je veja.
To je piranja. Za vecerjo smo imeli spagete.
Na potepu po otocku dzungle, smo nasli majhne netopirje, lenivca, tukane, cel kup drugih pisanih pticev, termite, ognjene mravlje in gugalnico. Imeli smo tudi solo prezivetja v naravi.
Za popestritev jedilnika- termiti z okusom mint bombonov.
Ko smo nasli divje hudobne ose, smo jo pobrisali nazaj v civilizacijo. Za konec pa se ena iz 20urne voznje iz dzungle v La paz. V Boliviji emancipacija na sreco se ni prisla do izraza. Vlecna sluzba je izkljucno moska domena. Vkljucena v ceno vozovnice, hitra (takoj so na kraju nesrece...) in 100% uspesna. Bravo fantje!

20. julij 2010

Kako sva spoznala zupana in se spustila po cesti smrti

La Paz (=mir), glavno mesto Bolivije, je mesto, ki je vse prej kot mirno. Mnozice ljudi se prerivajo po ulicah, kombiji hupajo, drvijo po cestah, se na polno spuscajo po klancih in kricijo svoje destinacije, prodajalci reklamirajo svoje izdelke, kricijo cene in akcije, menije, glasbo navijajo na ves glas in zraven se televizijo- skoraj vsaka prodajalka na stantu gleda svojo telenovelo. Ljudje kljub kaosu niso zivcni. Vzamejo si cas za malico in klepet, se ustavijo pri kaksnem od stevilnih cistilcev cevljev, preberejo casopis na toplem soncu.
Gospe med malico na trgu San Francisco s tipicnimi 'premajhnimi' klobucki na glavah (ta levi dve).
Midva sva poslala najin fotoaparat na zdravljenje in odkrila najljubso zaposlitev v mestu- testiranje razlicnih sadnih kombinacij v svezih mlecnih napitkih.
Cakamo na vitaminsko injekcijo.
Svet je majhen in Slovenci smo povsod. Tako smo se v Copacabani in spet v La Pazu srecali z zabavnim Istokom, ki po svetu siba kar s kolesom in zaenkrat vztraja na tem, da o svojih dogodivscinah ne bo napisal knjige.
Istok, srecno pot!
(Nas lov na Anakondo je bil zal neuspesen, tako da ne bo nic s tvojimi novimi hlackami...)
En dan se odlociva, da greva na izlet do najvecjega arheoloskega najdisca v Boliviji- v mesto Tiwanaku, 3 ure voznje iz La Paza. Prestudirava vodic, najdeva kombi, ki gre v pravo smer in se odpeljeva. Nic posebnega, a ne... Ce ne bi bila v vodicu rahla pomota in je bila vstopnina 8-krat drazja, kot sva mislila. Gledava ceno, stejeva suske, nic ne bo, ne moreva notri. Jao, jao. Meni je desna ritnica se vedno utripala od neudobne triurne voznje. Pa ja ne greva kar nazaj. Gospo na vhodu skusava prepricati, da bi si ogledala samo rusevine, ne pa muzeja. Izredno prijazna gospa je navdusena nad najinim zanimanjem za zgodovino, ampak vseeno rabiva odobritev od nadrejenega. 'Pojdita do alcalde.' Kaj je to alcalde? Ker naju z razlago v spanscini ne more prepricati, naju gospa kar porine po ulici . 'Pejta ze!' Po parih usmeritvah, se znajdeva pred mestno hiso. Ojoj, a to je to? Alcalde= zupan. 'Kaj bi rada?' Klub mocni zelji, je rahlo prepozno, da bi usla. To je spet eden tistih trenutkov, ko bi se najraje pogreznila v zemljo. Ne preostane nama drugega, kot da se lotiva razlage. Zupanu poveva, da imava slab vodic in zato nisva vzela dovolj denarja za vstopnino in da so naju poslali k njemu. Gleda naju, ko tele v nova vrata in jaz ga povsem razumem. Po posvetu mestni mozje najdejo resitev in v roke dobiva postempljano potrdilo, da sva iz strani zupana delezna socialne pomoci, tako da lahko placava vstopnino po nizji ceni. Svasta.
Socialna pomoc za dva turista iz Slovenije...
Gospa je seveda poskrbela, da so bili v muzeju vsi ze podrobno seznanjeni z najino zgodbo. Eden naju zaupno vprasa, ce imava denar za pot nazaj. Gledajo naju z obcudovanjem, kaj vse sva pripravljena narediti, da bi videla njihove rusevine in muzeje. Hm. No, tako sva spoznala zupana mesta Tiwanaku.
En del zidu od starodavnega mesta.
Cisto druge vrste stres pa naju je cakal ze naslednji dan. Spust po cesti smrti, ki je svoje grozno ime dobila v casih, ko je bila to glavna povezava med La Pazom in severnim delom Bolivije. Kilometri prepadne ceste so pred izgradnjo nove ceste letno zahtevali najvecji smrtni davek na svetu. Grozljive stevilke, smrtni primeri in letosnje zrtve krozijo po internetu in med iskanjem ' prave' agencije sva nasla toliko strasljivih opisov spusta, da sva se celo noc premetavala, prebujala in razmisljala o tem, kaj nama je na glavo padlo, da rineva v tako nevarnost. Zjutraj sva v roke dobila ogromno vreco zascitne opreme in ko so nas odlozili na 4700m, nisem vedela ali mi je slabo od visine ali od strahu.
Celada, smucarska ocala, rokavice, scitniki, maska za obraz...se nikoli v zivljenu se nisva vozila s takim 'okovjem'. Izgledali smo kot da gremo na radioaktivno okuzeno obmocje jemat vzorce...ne pa na kolo.
Ampak vsake nocne more je enkrat konec. Nase je bilo ze na zacetku poti. Spust je bil FENOMENALEN! Vodici so bili super profesionalni, kolesa so imela take zavore, da bi se lahko ustavil pred mravljico. Imeli smo cel kup postankov in malic, dobivali natancne opise odsekov poti in opozorila, kje moramo biti najbolj previdni. Najprej smo sibali po asvaltu, potem pa smo zastartali ta pravo 'cesto smrti'.
jeeeeee
Na najbolj nevarnih odsekih so nas pustili, da smo vozili ob hribu, drugace pa velja pravilo, da vozniki vozijo po levi, da lahko cez okno pogledajo, koliko cm se se lahko umaknejo na rob prepada. Definitivno je spust iz Rasice mnogo bolj zahteven, je pa res, da se padec na Rasici konca s posneto kozo in z oblizem, tu pa 600m nizje v prepadu, kjer ti vsi scitniki in celada ne pomagajo kaj dosti. In na zalost se tudi to dogaja. Kaj je vzrok tragicnim nesrecam? Nezbranost, neupostevanje strogih varnostnih navodil ali pa le strasanska smola? Ko nam je nasproti peljal tovornjak, so nas vodici 'pospravili' na varno s ceste. Nasmejani in blatni od nog do vrha glave smo privriskali do doline. V parih urah smo se spustili za 3600m (precej boljse, kot ce bi jo ubrali v drugo smer, navzgor, a ne?), in prevozili 64 km. Bilo je super, nepozabno in ravno prav adrenalinsko za navadne smrtnike.