London in POT se konča

Kaj je pa zdaj to? A ni že konec bloga? A nisva že doma? Ja. Sva že. Živa in zdrava, če zanemariva prvi letošnji jesenski slovenski prehlad. Seveda pa to ne pomeni, da se za konec ne bova še malo pohvalila, kako luštno sva se imela zadnjih par dni najinega potepanja po svetu. V Londonu sva najprej skočila na "popotovalno terapijo" k prijateljema iz Santa Cruz trekinga, ki sta se iz potovanja okrog sveta vrnila že pred par meseci.

"Vse bo v redu. Fajn je biti spet doma." Sta nama zatrdila Fiona in Stephen, ko sva jih spraševala, kako sta se spet navadila na normalno življenje.

V hotelu pa naju je že čakala mlada družinica. Polona in Peter sta se odločila, da naju s svojima princeskama pričakata že kar v Londonu. Kako je, ko po enem letu spet srečaš svoje domače in prijatelje? Lepo. ..In kot da se ne bi videl samo kakšen dan.

Končno spet skupaj- Aleš in Peter, brat dvojček, celoletni zvesti komentator bloga ; )Pred Tower Bridge.Tokrat smo ga našli v prvem poskusu.

London je svet v malem. Mešanica ljudi iz celega sveta, ki vsak zase doprinese h kulturni barvitosti in polnosti. "Pravi" Londončani sicer niso preveč navdušeni nad navalom priseljencev, ampak tu na to temo res ne mislim izgubljati besed. Mi smo na tej raznolikosti v kulinariki z veseljem popasili svoje brbončice.

Borough market-domače dobrote in hrana iz različnih koncev sveta.

V Londonskem živalskem vrtu pa smo si ogledali še živalski svet v malem, nad katerim sta bili seveda najbolj navdušeni Izabela in Tinkara.

Mali princeski sta se na svojem prvem resnem potepu "čez lužo"(opomba: čez majhno lužo, ker sta še majhni), izkazali kot pravi popotnici. Brez poblema sta se navadili na nenavadna prometna sredstva.

Prvič na metroju.

Pokazali sta tudi izredno zanimanje za kulturne in kraljevske znamenitosti Londona.

Pred Buckingham Palace.

Eno uro sta potrpežljivo čakali na čisto pravega princa.Člani kraljeve družine. Princ Charles na sredini, gospod z modrim trakom levo- princ William in roza gospa z zanimivim klobukom na desni -Camilla.

Pa da ne bi mislili, da so fotografi lahko samo odrasli...

Izabela že vadi za svoje prve potopisne članke.

Če omenim še, da sta punci pridno pojedli vse, kar sta dobili, potem mislim, da sem staršem odgovorila na najbolj kritično vprašanje.

Ti dve sliki sta zanimivi še iz enega razloga, ampak to je pa že druga zgodba : )Otroci dandanes res hitro odraščajo. Tinkara si je na letališču že izbrala prvega fanta. Kljub enourni zamudi letala, (na srečo staršev) ni bilo dovolj časa za resno zvezo. Prišel je čas za zadnji polet.

Težko je opisati občutke, ko po enem letu spet zagledaš svoje najlubše gore, ko prepoznaš vrhove in se zaveš, da je ta mala krpica Zemlje tvoj Dom. Težko je opisati občutke, ko po dolgem letu spet stisneš v objem svoje drage starše. Težko je opisati občutke, ko po dolgem letu spet klepetaš s svojo najljubšo sestro. (Tudi če je samo ena, je lahko najljubša : )Težko je opisati občutke, ko se ti po enem letu spet zasmeji tvoj veliki brat. Težko je opisati občutke, ko ugotoviš, da te nečakinje še vedno poznajo, samo da so zdaj še večje, še bolj luštne in simpatično klepetave.

Težko je opisati občutke, ko po dolgem času spet vidiš svoje prijatelje in jim skočiš v objem.

Hvala za lep in ZELO izviren sprejem. Mimogrede, določeni detajli v najinem stanovanju še vedno iščejo svoje lastnike. Hvala vsem, ki ste naju spremljali celo leto, hvala za vso podporo, zabavne maile, hvala za vse lepe misli in molitve.

Skupaj smo osvojili SVET!

Najboljše čokoladne torte ni več,

nova vrata pa ostajajo.

Vabljeni na obisk!

Cas je za zadnji polet

Evo naju! Jutri priletiva domov. Juhuhu! Se kmalu vidimo!

Urugvaj in brazilski zakljucek

Pojedla sva se zadnji slastni Alfajoles in se poslovila od Argentine.

Rio de la Plata, reka med Urugvajom in Argentino, cez katero plujes 3 ure, je rahlo predimenzionirana za slovenske mozgane. Pristali smo v Urugvaju, v mestu Colonia del Sacramento. Med dezevnimi kapljicami sva si ogledala ocarljivo staro mestno jedro. Tlakovane ulice, prenovljene hise v starem slogu, oldtimerji ob njih... kot da bi se cas ustavil. Ja, v Urugvaju cas tece malo drugace. V dezeli, kjer zivi 3 samo trimilijone ljudi, je glavna panoga kmetijstvo, predvsem zivinoreja. Ogromni ranci so tudi turisticno zelo popularni. Poleg odlicne domace hrane nudijo razne aktivnosti, najpogosteje ucenje tipicnega Gaucho jahanja z eno roko. Midva sva se zato vsa navdusena ustavila na kmetiji z obetavnim imenom El Galope, pa z galopom ni bilo nic. Tudi s hodom ne. Urugvaj sva namrec obiskala ravno v casu Santa Rose. Tako imenujejo vecdnevno mocno neurje, ki enkrat na leto pustosi po dezeli. Prakticno to pomeni, da lije kot iz skafa, piha leden veter, vecina dovoznih cest je pod vodo in kmetije postanejo otoki. Dva dni sva tako preklepetala ob kaminu skupaj z domoljubnim lastnikom ranca. Tako sva izvedela, da argentinski tango ni samo argentinski, ker je nastajal tudi v pristaniscih Montevidea. Glavni moz tanga, Carlos Gardel, se je rodil v Urugvaju. Pa ne samo to. Argentinsko meso, ki ga jemo v Evropi, uvazamo iz Urugvaja. Tudi navada pitja mate izhaja iz urugvajskih koncev. Seveda mate pijejo vsi. Namesto kave in precej dalj casa.

Mate v roki in termo steklenica pod pazduho. Tipicna poza domacina.

Po vsakem dezju posije sonce. Midva sva ga docakala v Montevideu.

Plaza independencia, Montevideo.

Prvi zarki so na dan privabili tudi bobnarje slavnih candombe ritmov.

Ko sva prvic slisala za Cabo Polonio, sva bila malo skepticna. Par his brez elektrike, avtomobilov, svetilnik in 80 stalnih prebivalcev. Tri ure hoda do prvega kraja. Hm. Na sreco imajo parkrat na dan organiziran prevoz na nenavadnih stirikolesnikih. In na sreco sva verjela nasvetom in prisla v ta mali kraj na koncu sveta. Simpaticen, v zimskem casu umirjen kraj, sicer poleti gosti tudi vec tisoc ljudi. Midva sva uzivala predvsem v miru cez dan in v zabavnih vecerih z zivahnimi in super prijaznimi domacini.

svetilnikNajin hostel, sobica s pogledom na morje. Na vec urnem sprehodu skoraj ne srecas ljudi.siesta I Siesta II

pescene sipine

Pasniki.

Dnevi bezijo in v Juzno Ameriko prihaja pomlad. Najini zadnji dnevi tako minevajo v cvetju in v druzbi starih popotnih prijateljev.

Cez vikend naju je razvajala Joyce iz Campinasa. V dveh dneh ji je uspelo raztegniti najina zelodcka, tako da sva pripravljena na vrnitev med domace dobrote : ). Ucili smo se forro- popularen brazilski ples, da sva se lahko na vecernem koncertu vsaj delala, da pleseva. V Braziliji ne stojijo in ploskajo na koncertih. V Braziliji vsi plesejo! Zaupala nama je tudi skrivnostni recept slavnih cokoladnih krogljic brigaderos. Mmmm.

Rio de Janeiro. Zadnja destinacija pred poletom v Evropo.Pogled na Rio s Pao de Acucar

Ales in Gonzalo na Copacabani.

Tu sva po 8 mesecih spet srecala najinega prijatelja.

Stejeva ure in cisto sva ze na trnih. Komaj cakava, da se spet vidimo!

Argentina. Ze spet.

Glede na najino navdusenje nad Argentino, je bilo za pricakovati, da se slej ko prej vrneva. Ker je ogled Iguazu slapov obvezen iz obeh strani in ker je seveda argentinska stran lepsa in verjetno tudi zato, ker Slovenci (za razliko od npr. Americanov) za sprehajanje po Juzni Ameriki ne rabimo dragih vstopnih viz, naju je hitro spet odneslo cez mejo.

Slapovi z argentinske strani. Garganta del Diablo- hudicevo grloPopotni prijatelji so nama zabicali, da ne smeva spustiti fantasticne voznje s colnom, ki te odpelje cisto pod slap. Obcutek je...kot da bi sel oblecen s fotoaparatom pod tus. Bilo bi lepo, ce bi lahko kaj videla, ampak nobenemu ne svetujem, da bi pod slapom odprl oci, ce nosi lece. Verjetno ne bi bila mokra, ce ne bi navduseno mahala kamermanu in pod rokav dobila kolicino polovice slapa Savice. O tem, koliko sva ga popila med kricanjem, raje ne razmisljam. In verjetno bi bilo pametno, da bi vzela s sabo vsaj kaj za preoblect, ce se ze nisva te dogodivscine lotila v kopalkah.

Naravni park okrog slapov preletavajo pisani metulji in ptice.

Coati- na zalost smo turisti te lustne zivalice spremenili v nadlezne berace in kradljivce za njih neprimerne hrane.

Ker sva bila ze ravno v Argentini, sva se mimogrede odpeljala se do Buenos Airesa. V hostlu sva srecala umetnika, ki nama je ob omembi, da sva iz Slovenije, navdusen pokazal kartico iz Sezane in Bleda. Da bi dokazal, da se mu po zilah pretaka prava slovenska kri, nama je zdeklamiral slovensko otrosko pesmico. V mestu sva bila ravno v casu svetovnega tango festivala. Tango je ena od velikih ljubezni in ponosov prebivalcev Buenos Airesa. Dva tedna se je vse vrtelo v melanholicnih melodijah in prisla sva ravno pravi cas, da sva si ogledala letosnje svetovne finaliste v plesu

Tango festival, polfinale, Teatro Colon

Poulicni tango.

Kar nekaj casa sva se zgubljala po pokopaliscu, da bi nasla spomin na se eno ljubezen in ponos -ne samo mescanov, ampak vseh Argentincev.

Cementerio de la Recoleta

Eva Duarte, ali bolj znana Evita Peron je v svojem zivljenju naredila veliko dobrega in se je vtisnila v srce ljudstva. Njeno grobnico se vedno krasijo roze. Za najlepsi del mesta sva razglasila pisane hisice v predelu La Boca. Znana kot Nevarna soseska, strah in trepet turistov, je cez dan zelo prijetna. Najvecja nevarnost je, da te pohodijo trume turistov. Ali navijacev iz bliznjega stadiona.

Ulica Caminito, La Boca.

Ko smo ze ravno pri ljubeznih- seveda nisva moga spustiti NOGOMETA. Nogometne tekme so super popularna zadeva. Na njih sluzijo vsi. Prodajalci majic, kap, salov, nogovic, zvezkov, obeskov, zastav. Turisticne agencije ponujajo 'varne' oglede tekem z organiziranim prevozom, prigrizkom in !vodicem! Clani nogometnega kluba, ki jih je cca 60.000, pokupijo vse karte se preden sploh vejo, kdo igra in jih prodajajo na crnem trgu. Ko so nama v hostlu povedali, da ne moreva na tekmo, ce ne placava 10kratne vrednosti vstopnice, jim seveda nisva verjela. V turisticni agenciji so za isti ' izlet' hoteli se 3krat vec in nama zraven se razlozili, da je nevarno iti po karte, da jih itak ne bova dobila, ce ze, bodo ponarejene in da je se bolj nevarno iti na tekmo brez vodica in kaj sele domov z nje. Po tem kupu objektivnih mnenj, sva odkorakala v restavracijo, kjer ne jejo turisti in vprasala za mnenje natakarja. Po njegovih navodilih, sva naslednji dan sedela na tribuni z norimi navijaci Velez Sarsfielda (in parimi istomislecimi Danci), se naucila tri navijaske pesmi, ponosno zgubila proti domaci ekipi Boca Juniors in se po hitrem postopku z lokalnim busom srecno vrnila domov.

Na tribuni v pricakovanju...

Najprej je vse mirno. Potem pridejo navijaci. Zastave, plahte, bobni. Vse se pobarva v ta prave barve. Med napihovanjem balonov se zacne bobnanje in petje. Argentinci pojejo, mahajo, bobnajo in skacejo 3 ure brez predaha. Stadion poka po sivih in ko je gol, je vse skupaj se najbolj podobno eksploziji. Nepozabno, noro dozivetje. Mimogrede-arhitekt stadiona z ljubkovalnim imenom La Bombonera, ki sprejme 'samo' 40000 ljudi, je bil Jugoslovan Viktor Sulsic.