Nagarkot-Kolesarski vzpon na dvatisocaka

Ko sva se nadihala misticnih disav, izpusnih plinov, kokosjih drekcev in razpadlih smeti, sva se odlocila za kolesarski podvig - vzpon na Nagarkot, ki velja za kraj z najlepsim razgledom na himalajsko verigo. Voznja po Kathmanduju je bila zanimiva adrenalinska izkusnja. Vozi se po levi- vsaj tako so nama razlozili. Imajo tudi semaforje. Funkcija ostaja uganka. Ugotovila sva, da obstajata dve pravili: 1.pravilo mocnejsega in 2.pravilo:znajdi se. Kljub kaosu s pomocjo glasnih hup prezivijo vsi: tudi kolesarji, pesci in kaksen pes, ki zaspi sredi ceste. Izven mesta se cas ustavi. prometa je malo, asvalt preide v makedam, vozis se med vasmi, rizevimi polji. Otroci te lovijo in kricijo Helou! Namaste! in ti navduseni mahajo. Odrasli se vstavijo in te opazujejo (kot midva njih, sva jim takoj vrnila : ) Vsi bi ti takoj pomagali, ce se ustavis in pocutis se prav lepo. Kaksna je bila pot? Malo gor in malo dol, pa malo gor in juhu, spet malo dol. Downhill po njihovih makedamih, luknjah in vcasih tlakovanih cestah je pravi uzitek. No pa spet gor in se malo gor in gor in brez konca gor. Skupaj s soncem ...

Tik pred kapjo, ko sva skoraj porusila gugalnico sredi ceste, ker se nama je zdela bolj fatamorgana kot zares in po piku strasne cebele, sva prispela na cilj.

Bravo midva!! Prvi dvatisocak s kolesom je osvojen ( M:in tudi moj zadnji!)

Nad kolesi in podvigom navdusen hotelir (A:znamka Trek) nama je dal odlicno sobo z razgledom na Himalajo za polovicno ceno kot najinemu sosedu. Ales mu je v zahvalo posodil kolo za en krog po vasi. Po ogromnem krozniku njihove rizotke, sva hitro prisla k sebi. No razen moje otekajoce roke. V vasi niso imeli ledu, midva pa sva imela celo vreco obvez, gaz, razkuzil, se celo nekaj proti driski...no, nic pa za pik strasne cebele.

Vstala sva ob soncnem vzhodu, tako kot vsi ostali turisti, ker je takrat pac najlepse.

pogled proti Mt.Everestu

Sledil je SPUST!!!! Po prvem ovinku je bila moja roka cudezno ozdravljena in v enem kosu sva se spustila za 700m visinske razlike!! Prehitela vse avtobuse, taksije, motorje in krave.Noro!!

Za konec se malo ogledov tradicionalne kulture v mestu Bhaktapur

Durban Square

susenje riza in loncev na tradicionalni nacin

...in ze sva se po najini stari navadi zgubila na poti proti glavnemu mestu : ) . Vejetno zaradi oblakov in boginje s sestimi rokami, ki so jo metali v vodo.

NEPAL-Kathmandu

V Nepalu je cas praznovanja.15 dnevni Dasain festival v glavnem praznujejo v krogu svojih druzin (naj bi bilo podobno nasemu bozicu). Praznujejo zmago Durga nad Mahisasuro (zdaj vemo vse, a ne : ). Posli cvetijo

trznica

najbolj prodajano blago so kokoske in goske

in tudi precej drazje koze(na sliki en dan pred smrtjo), saj je za praznik znacilno najvecje zrtvovanje zivali, katerih kri polivajo po vozilih za srecno pot-npr.ena koza na letalo. Poskrbeti je treba za okras,

barve za pike na celu, kipce in hrano

cvetje za okras vozil in druzinskih bogov

okrasevanje dlani.

Druzine s krozniki hrane odhajajo k svojim molilnicam.Rdeca barva na celu je znamenje praznovanja.

Osnovno prevozno sredstvo-danes je zmagala druzina na motorju s 3 otroki in sopkom kokosk

na poti proti templju

Templji so seveda na vsakem vogalu. V prvi vrsti molilnice, so tudi igrisca za otroke in...

decek spusca zmaja-najbolj priljubljena igra

...pocivalisca za utrujene turiste.

V okolici so svetovno znani templji.

Do enega so naju spremljale opice. Budisticni templji so podrocje, kjer iz vsepovsod odmevaju mantre, sirijo se disave kadil, ropotajo molilni mlincki in proti nebu plapolajo zastavice z mantrami. Vsaka oblika, barva, stevilo, risba ima svoj pomen.

V Bodnathu je ena najvecjih budisticnih stup na svetu in hkrati tudi zatocisce prebeglih tibetanskih menihov. Tu je najbolj dostopna tibetanska kultura tudi nam.

Tibetanski menihi se radi slikajo.

Nisva slucajno zasla v duhovne vode. Pot proti nirvani je dolga (pravijo da 13 stopenj...) in nekje je treba zaceti.Zelje po materialnih dobrinah nas vlecejo v nasprotno smer. Zato se bova kljub prvotnemu namenu, da vam posljeva pol ladje kontejnerjev goretexov, prekrasnih tunik in kasmirskih salov, zadrzala, in vam raje se kdaj napisala kako razpravo o duhovnem zivljenju tukaj.

NEPAL

Namaste!

Po dnevu in pol letov sva koncno v Kathmanduju. Ce koga zanima kako je z leti in gripo...jaz sem se na letalu delala norca, ko so nas vse pospricali kot komarje-verjetno z razkuzilom, v Indiji pa so nas pricakali vsi v maskah in takoj me je smeh minil, ko sem na termokameri zarela kot visnja in ze naslednji trenutek dobila termometer. Na sreco me niso odpeljali v karanteno, se par minut tam, pa bi po moje imela 40stC...

Trenutno se nahajava v Thamelu, najbolj turisticnem delu Kathmanduja,

kjer je raj za shoping frike

in taka guzva da hodimo en podrugemo, po motorjih in cunjah..

se dobro da je pred najinim hotelom malo bolj mirno.

London

Zacelo se je!

Po dolgih mesecih priprav in zadnjih neprespanih noceh, sva se s tezkim srcem, cmokom v grlu, potovalno mrzlico in vsem kar pase zraven poslovila od svojih najdrazjih in odletela. Zmocili smo Brnik in se pol aviona. Za vse, ki so mahali, midva sva mahala nazaj kot nora.

Prva postaja LONDON.

Prijetno mesto, ampak vsega prevec za en popoldne.Tako sva si ogledala par znamenitosti

in namesto na London Eye, sva sla raje na vecerjo.

Polona, fancy trgovine s posminkanim kozarcem od Diane nisva iskala, ker sva prej zasla v popotnisko trgovino, kamor bi se jaz lahko preselila za par dni. Teza ruzakov je pa cisto dovolj prepricljiv razlog, da sva kupila samo mini razkuzevalne kapljice za vodo.

Se dogodivscina po najino:

Ena najvecjih znamenitosti Tower Bridge, ki jo itak ne mores zgresit (ja, kot ponavadi- midva sva jo), zato sva 4krat prevozila cel London, a se je splacalo.Romanticni zakljucek prvega dneva.

Še fizične priprave