Dream job- sanjska sluzba

Dragi prijatelji. To ni fotomontaza. Objemava zivega 17 mesecev starega tigra iz parka Tiger Kingdom v kraju Mae Rim na Tajskem. V 15 minutah objemanja in crklanja sva se zaljubila v te velike macke, ki so na zalost na robu izumrtja zaradi svojega prelepega kozuha, velikih zob in vseh ostalih delov, ki jih se vedno na veliko uporabljajo v tradicionalni kitajski medicini. Temu mackonu je ime 'Pikantna klobasica'.

smrtonosno orozje in dragocena trofeja...

Prednje sape razkazuje 'Mesna krogljica'.

Zdi se neverjetno, da se lahko ljudje tako brez skrbi obesamo na te ogromne nevarne zivali. Po nedolznem vprasanju, ce rabijo kaksno pomoc, sva ze naslednji dan dobila moznost, da zadevi prideva do dna. Sprejeli so naju za prostovoljca. In moje dolgoletne sanje, da bi delala z velikimi mackami, kar naenkrat niso bile vec samo sanje.

Vsako jutro sva kot vsi ostali trenerji prijela za metlo. To sicer ne pase cisto pod 'sanjsko' sluzbo...je pa res, da poznava ljudi, ki so v osnovni soli sanjali, da bi postali snazilka.

izdelava igrace za male razgrajace...

taxi sluzba

Tole sta pa najini prijateljici Torngjot in Torngjip (dva tajska piskotka), 4,5 mesecev stari sestrici za kateri sva zadolzena cez dan. Skupaj s trenerji sprejemamo obiskovalce, jih spoznavamo s tigri, jim pomagamo, da lahko brez skrbi pocrkljajo tigrici in naredijo kaksno dobro sliko, da se lahko potem vazijo pred prijatelji : ). Sestrici se lahko igrata med sabo in z igracami, ne smeta pa se igrati z ljudmi. Ker sta se rodili v ujetnistvu in sta ze od vsega zacetka z ljudmi, sta navajeni bozanja, trepljanja, lezanja. Spita po 18 ur na dan, se posebej cez dan, ko je najbolj vroce.

Vsak dan jesta piscancje meso, kot ta veliki tigri, za malico pa se malo mleka. Na sliki je Ea, njun glavni skrbnik, mama, oce in strogi trener hkrati.

8 ur na dan pozirata, vcasih ju obisce tudi vec kot 150 ljudi. Ob takem napornem delovniku se prileze malo pocitka. V centrih kot je Tiger Kingdom, sicer ni cisto tako kot v prosti naravi. Zivijo v kletkah, prostor je omejen, ubogati morajo trenerje, prenasati obiskovalce...Je pa to izredna priloznost za spoznavanje navad, reakcij, zivljenja teh cudovitih zivali, za ohranjanje genetskega materiala in za izobrazevanje ljudi. Ne samo tigri, se ogromno drugih zivali je zaradi nasih posegov v naravo, cloveskega pohlepa ali pa le neznanja na robu prezivetja. Lahko se zgodi, da bomo cez nekaj let tigre gledali samo se po zivalskih vrtovih in parkih. Kaksna skoda, a ne ?

"Kaj ?"

"Uf je danes vroce."

"O groza. Tega ne morem vec gledat."

"Smrdi, smrdi, fuj kako smrdi!"

"Au!Pazi se! Cez dve sekundi ti vrnem!"

...po pretepu...

pozerka

Vecerni pretep 10 mesecnikov.

20 mesecna dama v lepotni kopeli

In se najmlajsi prebivalec, 15 dni star tigrcek, za katerega mamica na zalost ni imela dovolj mleka, je ze v skrbnih rokah Ea.

Jungle flight-let skozi dzunglo

Zaradi tehnicnih tezav obcasno ogledi filmov niso mogoci. Hvala za razumevanje ; )

Na potepu z Najem

Tole je blog posebej za najine drage necakinje, Spelo, Nuso, Ajdo, Evo, Katjo, Izabelo, Tinkaro pa se Daso, Jakata in seveda Brino, ki ima rada slone. V Laosu zivi veliko slonov. Nekateri se skrivajo globoko v dzungli, nekateri pa se radi druzijo z ljudmi. Midva sva po dolgih urah voznje, najprej z ladjo po reki, potem pa se s tovornjackom po prasni luknjasti cesti cez hribe in doline, prispela v mesto Hongsa, kjer sva spoznala prav posebnega prijatelja. Naj je dveletni sloncek, ki zivi skupaj z mamico, veliko sestro in atijem na robu dzungle. Ko bo velik, bo na svojem hrbtu nosil tezke tovore, ljudi in vlekel ogromna drevesa. Zdaj se se lahko brez skrbi sprehaja in dela druzbo svoji mamici. Vsak slon ima svojega prijatelja trenerja, ki ga uci in vodi. Ko je slon velik, trener sedi na njegovem vratu in ga z nogo pozgecka po usesu, da ve, kam mora zaviti. Ko je se majhen, tako kot Naj, pa njegov trener hodi ob njemu. Ce ne uboga, ga povlece za usesa, ce pa se vedno ne uboga, mu pokaze palico. Ko smo se spoznali, je bil Naj ze ves neucakan. Ne gre velikokrat na izlet za cel dan. Zato sva midva hitro splezala na hrbet od njegove mami in smo sli. Najprej cez vas. Naj je navduseno tekal po cesti. Toliko zanimivih stvari, ki jih v dzungli ne vidi. Vsec so mu bili psi, ampak je ugotovil, da so hitrejsi od njega. En mu je usel za ograjo, naslonil se je nanjo in skoraj bi ga dosegel, pa ga je za usesa povlekel trener. Ograja in pes sta ostala cela. Naj se je odlocil, da ce ne sme psov, bo pa raje preganjal kokosi, ker te so pa ja bolj pocasne in prav hecno kokodajsajo in prhutajo, ko bezijo pred njim. Spet ga je trener povlekel za usesa. Ne, tudi kokosk ne sme loviti. Vsi otroci v vasi so se zbrali, da bi ga videli in Naj je ves srecen stekel k njim, da bi se skupaj igrali. Ampak kaj, ko so vsi zbezali stran, se vrgli v reko in ga z druge strani na bregu prestraseno opazovali. Potem je zagledal vodica Alena. "Midva se pa res lahko igrava, saj sva enako velika," si je mislil, pa spet ni bilo nic. Njegov trener mu je pokazal palico in Naj je ugotovil, da bo bolje ce poleg mamice pridno nadaljuje pot.Cez nekaj casa smo srecali se njegovo veliko sestro in atija in Naj je od veselja tako krical, da se je tresla zemlja. Po dobri uri je bil ze cisto izcrpan. Ustavili smo se za kratko malico. Naj se je napil mleka pri mamici in spet je postal navihan. Ugotovil je, da je strasno mocan, saj lahko s svojim dolgim rilcem upogne ograjo in pograbi malo slastnega riza, se preden ga ulovi trener.

Sredi dneva smo prispeli v vas.Naj se je lahko skupaj z ostalimi sloni spocil v senci, mi pa smo bili povabljeni na kosilo v koco vaskega ucitelja. Pripravili so nam pravo pojedino.

kuhinja

pojedina

nasa gostiteljica

Potem smo se sprehodili po vasi in obiskali njihovo solo. Ker so imeli otroci ravno pocitnice, smo se namesto njih ucili posebnih laoskih crk.

ucitelj Alen Pogovorili smo se s prijetnimi in malo sramezljivimi vascani.

castitljiva stoletna gospa

Po vasi je bilo polno trave in izdali so nam skrivnost, da jo susijo in iz nje izdelujejo metle za izvoz na Tajsko.

Cas je bil za odhod. Ampak pot nazaj je bila veliko bolj vroca. Naj je se komaj premikal svoje tezke noge, ko je zagledal reko. Juhu! V trenutku je zadirjal na sredo in se potopil v svojo naravno kopel. Vsi ostali smo se bali, da ga odrasli sloni ne bi posnemali, saj nismo imeli s sabo kopalk. Ampak na sreco so veliki sloni bolj ubogljivi kot mali navihanci in so nas samo osvezili s tusem. V reki smo srecali se ribica in gospe, ki so nabirale recne alge iz katerih delajo poseben cips. Napotili smo se stran od poti skozi gosto dzunglo, kjer smo srecali se dva slona, ki sta tovorila na hrbtu ogromen kup prttljage. Naj je bil ze utrujen in je pridno spremljal mamico in svojo veliko sestro domov.

Triatlon

Laos je prijetna dezela, na tricetrt pokrita z gozdovi, prepletena z rekami in kaksno cesto, posuta z vasicami in obcasno s kaksnim nenavadnim mestom (navadnih nisva odkrila). Pokrajina je cudovita! Ce odstejeva rizeva polja, palme in vodne bivole, naju precej spominja na Slovenijo. Ljudje so prijetni, umirjeni, nevsiljivi in cuvajo svojo energijo samo za najnujnejse (kar naju ne spominja na Slovenijo ). Dalec od tega, da bi bili leni, samo ne zenejo se brez potrebe. Midva sva se ze posteno nalezla te umirjene energije in da ne bi celega potovanja po Laosu napol prespala, sva se odlocila, da si pozeneva kri po zilah.

Budilka je zapela ob 5h, ja, zjutraj, da sva lahko strumno pricakala budisticne menihe na jutranjem obhodu po mestu.

Ena pomembnih dejavnosti vernikov je dajanje miloscine, menihom poklanjajo riz, drugo hrano, denar, cvetje.

Ko sva se napolnila z duhovno energijo, sva na jutranji trznici poiskala prvi zajtrk- 1kg slastnih mangotov in se drugega-juhico z nudeljcki. Po parih picah se spet prehranjujeva tako kot se v Aziji spodobi. Nasla sva kolesa in se podala na prvo etapo; 36 km do slapa Tat Kuang Si. Sicer bi lahko pomislila, da slap rabi hrib, da iz nekje pade dol, pa nisva in ze sva se po parih kilometrih presenecena zagrizla v hrib in vriskala v dolino in spet grizla v hrib...Malo pred vrhom kakega klanca so ponavadi kricali in naju pozdravljali otroci za dober tempo do vrha. Ko sva sredi lepega soncnega dne =pasja vrocina ob 13h, prikolesarila do vhoda, so naju 'razveselili' s parkirnino za kolesa. Ocitno to pase v sklop laoskega 'fer ' turizma. Ne znava razloziti, kaj tocno pomeni ta visokoleteci sklop besed. Prakticno predvsem to, da kot turista placujeva mostnine, parkirnine in vec za vse vstopnine, hrano, pijaco in lokalne prevoze, da ne govorim kaksne so cene za eko trekinge. Gotovo obstaja globji razlog, s katerim bi se mogoce strinjala, ampak zaenkrat ne bi imela nic proti laoskem drzavljanstvu.

Tat Kuang Si zmagovalka v zenski ekipi

Sledil je tek pred redarjem in druga disciplina; plavanje do slapu in nazaj.

Potem sva polna zavisti pomahala medvedom, ki so polezavali po kosilu v rescue centru in obdelala hribe in doline se v obratni smeri.

goske

krizanec med kravo in prasicem??

Kot se za triatlon spodobi, je bila zadnja disciplina tek v hrib. Sredi Luang Prabanga stoji hribcek Phu Si, ki je obvezna destinacija za ogled soncnega zahoda, ki bi ga celo ujela, ce se ne bi v najinem slogu zgubila in namesto na vrhu koncala na drugi strani hriba med stojnicami s hrano. Tako da sva se namesto zmage raje odlocila za prehrambeni odstop.

ribji in vegi meni

Za zasluzeno vecerjo sva si privoscila nama najljubsi laoski gril- posebna posoda, na kateri peces meso, gobe, tofu, okoli pa v juhi kuhas zelenjavo in jajca.

Za vtis se malo slik iz pisanega Luang Prabanga. mesto polno zelenja

kuhanje celuloze

izdelava unikatnega papirja tkanje svile

tradicinalni vzorci na sarongih

en izmed 32 templjev v mestu menih

placilo mostninetrnova krona parkirmajster

dnevna trznica- vedno naju kaj preseneti

in se nocna trznica s tradicinalnimi izdelki