'Stavkamo. Tudi cela Bolivija stavka. Cesta so zaprte, vlaki ne vozijo, letalisca so blokirana.' Najini plani se podirajo kot domine. Kaj priblizno se dogaja, izveva sele na meji. Stavke so v Boliviji nacionalni sport, ki so ga vsi navajeni in ne gane domacinov, kaj sele koga na drugi strani meje. Edini, ki pokazemo mocno zanimanje za vsako podrobnost, smo seveda popotniki, saj stavkajoci radi kdaj ponagajajo turistom, da bi privabili tuje medije. Tokrat so pobege turistov iz kraja Uyuni spremljali z dinamitom. S prijaznim policajem prestudirava Lonely Planet in zacrtava novo pot. Juhu- lahko se ustaviva v Tupizi, ki je od vrocih dogajanj dovolj dalec stran. Prijazno mesto, ki ga obkroza nenavadna pokrajina.
Valle de los Machos
Toroyoj
Puerta del Diablo in kavboj Ales
Nesigurnost zaradi stavk naju je hitro pognala naprej. 21 ur voznje po luknastih cestah in makedamu. V dolgih urah vratolomne voznje bi najbrz lahko prebrala (ali celo napisala) knjigo, ce bi se seveda s tem strinjal zelodec. In neskoncno tresenje bi lahko imelo vsaj kaksen unicujoci vpliv recimo na celulit, pa ga nima. Kvecjemu pripomore k kasnemu novemu otiscancu. Kljub optimisticnemu pogledu na svet, maksimalni prilagodljivosti, fokusiranju na srecen konec in vecurnem razmisljanju o smislu zivljenja, sva v Santa Cruzu ugotovila, da imava pretresanj na bolivijskih cestah na tem potovanj dovolj.
Santa Cruz je presenetljivo moderno mesto z odlicnimi slascicarnami. To lahko poveva kot eksperta, saj sva v dveh dneh preverila vse cokoladne variante slascic in jabolcni strudel.
Drzala sva se svoje obljube in za zadnji kos poti ujela vlak. Pridni prodajalci empanad, sladoleda, cokolad, sokov v vreckah, pohanih pisk, klobas in zlatih ur, so nas glasno spremljali celo pot do Brazilije. Na meji sta naju takoj prestregla nasmejana Brazilca. 'A bi sla rada v Pantanal?' Kot da bi me prodajalec v prodajalni cevljev vprasal, ce bi rada cevlje. Ne, en sopek roz. S Korejko smo naredili celo studijo, koga izbrati, kdo je bolj vreden zaupanja, kateri program je boljsi...in cez par dni v Pantanalu ugotovili, da sta oba prodajala isto stvar. Simpaticni zvitorepci! Preden sva se podala v divjino, sva skocila se na obisk. Pred potovanjem sva nasla clanek o izjemnem cloveku, misjonarju doma iz vipavske doline. 'Ali veste, kje bi lahko nasla Ernesta Saksida?' Seveda. V Corumbi ga poznajo vsi, saj je pred vec kot 50 leti ustanovil prvo solo za najbolj revne otroke barak. Njegove izobrazevalne ustanove zasedajo celo ulico, cez njihove klopi se je pregulilo vec kot 25.000 otrok.
Ernest Saksida je kljub 91. letu zivljenja se vedno navihan mladenic. Srecno se na mnoga leta!
Pantanal. Rio Abobrau.
Obsezno mocvirnato obmocje je v tem letnem casu precej izsuseno, kar pomeni manj komarjev in bolj izolirana obmocja, kjer se zbirajo zivali.
Pantanal smo si ogledali s colnom, pes in najinim najljubsim prevoznim sredstvom...
Pantanal smo si ogledali s colnom, pes in najinim najljubsim prevoznim sredstvom...
Spet nas je cakal lov na piranje. Tokrat na sreco brez incidentov z zelvami.
Koncni rezultat popoldanskega lova- 21 piranj za vecerjo, koscek prsta prevec pogumnega Japonca pa je ostal pozresnicam.
'Hvatam braun boju.' (ne ljudi : )
'Hvatam braun boju.' (ne ljudi : )
Iguane so nam kot strela usle izpred oci.
Dolgonosi armadilo- ja, tudi take nenavadne zivali se sprehajajo po svetu.
Pozer na drevesu.
Nas nocni izlet se je sprevrgel v hud bitko argumentov. Nic hudega slutec vodic, je najprej po travniku preganjal mravljincarja, potem pa iz bliznje reke potegnil mladega kajmana. Trem ekolosko osvescenim ornitologinjam je pocil film. Tako grobo vdiranje v naravo in ogrozanje zivali naj bi bilo povsem nesprejemljivo. Se strinjam, da je vodic mocno pretiraval v zelji narediti vtis na nas. Dejstvo pa je, da smo vsi placali zato, da bi zivali videli od blizu v njihovem naravnem okolju. Z vsakim safarijem, voznjo po reki in sprehodom po goscavi vdiramo v njihov zivljenski prostor in jih zmotimo pri pocitku ali hranjenju.
Mravljincar- jabolko spora.
Ker je nadaljnje iskanje nokturnih zivali odpadlo, smo vecer zakljucili s plesom z domacini v najblizjem (edinem) baru. Naslednji dan pa se je vodic, verjetno za pomiritev vroce krvi, raje posvetil pticam.
Tuiuiu (nisem se zatipkala), je simbol Pantanala. Odrasla lepotica meri cez krila 3 metre.
Tuiuiu (nisem se zatipkala), je simbol Pantanala. Odrasla lepotica meri cez krila 3 metre.
Takole izgleda razburjena papiga.
Nama so bili najbolj vsec Tukani, barvite ptice z ogromnim kljunom. Takole izgledajo v naravi.
Takole pa v mestu...
V Pantanalu se nas je nabrala cela skupina pticjih navdusencev, ki smo si sli pisane ptice ogledat tudi v Bonito.
Rdeca varianta.
In zelena, manjsa razlicica.
Kraj Bonito ima svoje ime z razlogom. Lepo je mesto in se lepsa je okolica. Reke so idelane za snorklanje.
V 3 urah spusta, sva se nekako oddolzila kozi za vse izlete v puscavske pokrajine za eno leto nazaj. Reka naju je cisto prevzela. 
V kristalno cisti vodi plavas mimo metrskih rib (cca 40 razlicnih vrst), ki se te bolj ali manj lacne ogledujejo. Vodic nam je prisegel, da so vegetarianke.
Naslednji postanek- slapovi Iguazu z brazilske strani.
Ker sva na zadnjem izletu ta del Brazilije spustila, lahko recem, da sva 5 let cakala na ta pogled.
Kaj pa Paragvaj? Mimogrede smo skocili cez mejo v Cuidad del Este. Mesto, ki mu pravijo tudi supermarket Juzne Amerike. Nekaksna mesanica med indijskim Delhijem, Bangkokom in zeparji iz Ria.
Najini sokirani prijatelji iz Evrope so se odlocili, da bodo izlet v Azijo prestavili za nedolocen cas.
Najini sokirani prijatelji iz Evrope so se odlocili, da bodo izlet v Azijo prestavili za nedolocen cas.
