Ljubezen gre skozi zelodec

Kraljestvo mesa

V nekaterih kitajskih mestih na cestah ni zivali. Vse so v gostilnah in na ulicnih raznjicih. Hot dog v resnici pomeni toplega Fifija. Ker bi najinemu Galkotu tezko pogledal v oci, je Ales spet za kaksen dan postal vegetarijanec.Je pa zanimivo, da je poleg takih restavracij veliko trgovin s pasjo opremo, plascki in oblekicami-ocitno sama ovratnica ni dovolj za prezivetje domacih ljubljenckov... Kitajci pojejo mesa v neverjetnih kolicinah. Najbolj so naju fascinirale nalispane mladenke v minikah, ki so hodile po ulicah in se mastile z mesnimi nabodali.

Meso mora biti sveze. Tako se nama je enkrat na avtobusu pod nogami znasla zelo zivahna riba. Verjetno je zacutila, da bi jo na avtobusu nekdo raje resil, kot pojedel...

Jaz sem bila seveda mocno motivirana, da sva hitro odkrila tudi druge care kitajske kulinarike.

sveze zelenjave ne manjka

gobe, kalcki, tofu in druge vegi specialitete

Eno najino kosilo, da se vam pocedijo sline: poleg obveznega riza, popecena govedina z bambusovimi vrsicki, jajcevec v sladko pekoci omaki, lotos na zaru skupaj s cebulo in papriko. Za poplaknit pa jasminov in krizantemin caj.

susenje kakijev

Tu je sezona mandarin, banan, kakijev, kumkvata, pomela in ...sladkih jagod. In ker slednje vestne branjevke perejo in ohranjajo sveze rdece z vodo iz mestnih kanalov, sva po sanitarnem posvetu ugotovila, da za naju ne pridejo v postev. Ampak lacne oci so nasle resitev. Jagode oblite s karamelo sva razglasila za higiensko neoporecno najboljso kitajsko sladico. Njami!

In tako sem tudi jaz na Kitajskem prisla do svojega nabodalca : )

Najvecja nacija na svetu

Kitajska dezela je polna, no, predvsem Kitajcev-okrog 1319 milijonov! Tako da jih nasa dva milijona vedno spravita v smeh. Vecina Kitajcev ne govori anglesko, dosti jih ne zna niti brati svojih pismenk. Kako sva se znasla? Tezko. Je bilo pa zato dosti bolj zabavno. Najbolj uporabno je znanje pantomime, igre Pictionary... in jekleni zivci.

Neznanje angleskega jezika je za mnoge Kitajce nepremostljivo brezno med nami in so bili zelo jasni glede tega ali se bodo z nama ukvarjali (nama pomagali najti pravo pot, prodali karto za vlak ali juhico) ali ne. Njihovih grobih in hladnih odzivov sva se navadila in jih vcasih tudi uporabila.

S prijaznim prodajalcem smo se vse zmenili brez besed, se za poziranje je bil takoj za. Tu te ljudje raje posljejo v tri krasne in to zelo natancno, kot da bi ti priznali, da nimajo pojma, kje je tvoj hotel. Ce vprasas tri in dobis dva ponovljiva odgovora, to se nic ne pomeni...midva sva raje sprasevala na vsake tri metre. Lovilci turistov so zelo ocitni. Na vrat na nos pritecejo cez cesto in te zasledujejo s svojimi slikami/hoteli/karticami/masazo/vodenjem/in se kaksnimi bolj kocljivimi stvarmi. Na zacetku sva pred njimi tekla tudi midva, potem pa sva jih zacela voditi v krogih in osmicah. Vsak dan pa so naju presenetili mladi, ki so navduseno pristopili do naju, vprasali, ce rabiva pomoc in­­ malo poklepetali. Zelo so odprti in prisrcni, tako da sva izvedela vse od tega, iz kje so, kako je z zdravjem njihove stare mame, da je vera pri njih se vedno zatirana in katero je njihovo najljubse meso.

Jaz sem si Kitajce predstavljala na kolesih. V bistvu me je zanimalo, kako med tisocimi parkiranimi najdejo svojega. Ampak namesto na kolesih, se vecinoma vozijo na motorjih, predvsem na elektricni pogon (= cisto in tiho) in v luksuznih avtomobilih. V mestih je standard visok.

Nedelje so sigurno najlepsi dan za obisk parkov. Kitajci kupujejo cele vrece kruha, da z njimi krmijo ptice (s tako silo mecejo kose v uboge ptice, da je hranenje za njihove letece prijatelje smrtno nevarno). Za vsakim vogalom vrtijo glasbo in plesejo, za vsakim drevesom kdo vadi na svoj instrument. Definitivno v njihovih genih ni sledu sramezljivosti ali treme. Slisati je pa kot oglasevanje instrumentov in zadnje opevanje tik pred nastopom ogromnega vokalno instrumentalnega orkestra z dodatki pop glasbe in operne arije.

razlicica hip hop mame

eden od instrumentalistov in poslusalka Ob nedeljah so v parkih in okolici prave modne revije parov v porocnih oblacilih. V prijetnem okolju lahko osvojis tudi osnove sprostilne tehnike tajchi.

Kitajci imajo eno precej nagnusno razvado. To je pljuvanje. No, pa saj pljuvamo vsi, kdaj pa kdaj, ampak oni to pocnejo s stilom. Uvodnemu temeljitemu, nekaj sekund trajajocemu, zvocno zelo ojacanemu zbiranju vsebine, ki se konca s tipicnim trenutkom tisine, sledi mocan (spet glasen) izpljunek, ki konca, kjer se lastnik v tistem trenutku odloci- ce imas sreco, dalec stran od tebe, izven avtobusa ali vsaj tvojega sedeza. NE si predstavljati, kako je po nekaj ur trajajoci voznji, ko so okna zaprta.

Pravi izziv je vkrcavanje na lokalni avtobus. Masa ljudi se z vso silo naenkrat zazene v drobcena vrata avtobusa, vse se zatakne, od zadaj porivajo toliko casa, da se zamasek odmasi in potem hodijo en cez drugega, stiskajo nedolzne otrocice in mecejo kovcke. Pa saj sploh ne znam opisati, to je treba videti v zivo. Na najinem zadnjem tovrstnem podvigu, je en gospod z vso silo zataknil vozicek v Alesevo nogo, Ales je brcnil nazaj kot konj, sledilo je kricanje- vsi razen mene so se drli na Kitajca, jaz pa na Alesa, ker ni, da bi izzival ljudstvo, ki snema in gleda samo Kung Fu filme…

Kako je Kozje mesto dobilo ime in druge kitajske skrivnosti

Po temeljitem ciscenju v morju in skrivnostnem pogovoru z enim izmed desettisocih bud iz samostana desettisocih bud, sva se opremljena z osnovnim znanjem uporabe kitajskih palck, pogumno odpravila cez mejo v pravo Kitajsko.

Prvo mesto, Guangzhou imenujejo kozje mesto. Ime je dobilo pred davnimi casi. Govori se, da je tu vcasih vladala lakota. Nekega dne pa je iz nebes priletelo 5 koz in na njih je jezdilo 5 nebeskih bitij. Vsako je bilo obleceno v oblacilo drugacne barve in v rokah so drzala rizevo steblo kot simbol, da v dezeli nikoli vec ne bo lakote. Od tistega dne naprej tu ljudje zivijo v blagostanju. V spomin na obisk z nebes so v parku postavili ogromen kip. Samo rog prednje koze tehta 500kg.

Tu sva se tudi seznanila z eno izmed kontrol Kitajske nad svojimi drzavljani-blokada internetnih strani, kot so najin blog (kako morejo!), youtube, facebook, yahoomail in verjetno se kaj.

Potovala sva po carobnem jugu, ki se poleg tipicnih lampionckov in templjev z zavitimi strehami, ponasa tudi s prekrasno naravo. Najbolj idealno mesto za odkrivanje kitajskega krasa je Yangshuo.

Na bambusovem colnu sva se spustila po reki med kitajske hribcke, ­ki so zaviti v meglo spominjali na prizor iz kaksne kitajske pravljice- samo se zmaj je manjkal. Z zdruzenimi internacionalnimi mocmi smo v meglicah izluscili pravi prizor, ki ga imajo na bankovcu za 20 yuanovNa kolesarskem izletu smo nasli 500 let star zmajski most, spet brez zmaja, tako da sva se odlocila, da je v Ljubljani lepsi.

kitajski kras in zmajski most

Sredi noci sva skupaj z ribicem in njegovimi kormorani lovila ribe po reki Li. Kormorani so pametne ptice. Ker jim v lovne namene privezejo poziralnik, da ne morejo pogoltniti velikih rib, pac lovijo male.

V Guilinu sva nasla velike pande in njihove rdece sorodnice.

V pokrajini Guizhou sva po dolgem casu zagledala sonce in to ravno tisto uro, ko sva si ogledovala Huangguoshu slapove, najvecje v Aziji. V Aziji imajo majhne slapove.Najlepsa pa nama je bila pokrajina Yunnan. Ko sva z vlakom prispela v glavno mesto Kunming nama je bilo takoj jasno, zakaj mu pravijo mesto pomladi. Sonce, zelenje, cvetoca drevesa in mnozice ljudi, ki so telovadile po parkih. Ena gospa tekacica, je spremenila jutranjo tekasko pot, da bi nama pokazala, kje je najin hostel. Vse bi bilo super, ce bi razumela , da z 20kilskim nahrbtnikom ne mores trimckati. In ker ni, sva tekla se midva.

Navdusena nad vremenom sva krenila na sever v mesto Dali, ki je najbolj znano po treh pagodah.Nama je bil se bolj vsec ogromen sklop templjev-za vsakim se eden in se eden in se eden in tako naprej, navzgor v hrib. Pa ne zato, ker bi bila mazohista, ampak so bili templji res taki, kot morajo biti. Z vsemi zavihki, zmajcki, pisanimi barvami, velikimi kipi in disavami.

V tej dezeli so naju itak najbolj impresionirale strehe in hise, ki res izgledajo kot kitajske restavracije pri nas. Z rdecimi lampioncki in novoletnim hiper okrasjem. En hotelir me je prosil, ce mu lahko pomagam pri okrasevanju novoletnega drevescka. Saj bi mu, ampak nisem imela srca, da bi mu 90%okraskov odstranila, da bi se vsaj koscek zelene vejice videl in sem mu samo rekla, da je perfect. Pa saj oni tudi ne povejo vsega po resnici.

Staro mesto Lijiang nama je v trenutku priraslo k srcu. Ohranjena stara Naxi arhitektura, z vodnimi kanali prepredene ozke ulice, vodna kolesa, ogromna trznica, buticne trgovinice, kjer lahko vidis, kako kaj izdelajo-od rizevih spagetov, piskotkov, srebrnine, poslikav, kipcev…pa to ni se nic v primerjavi s sprejemom, ki naju je cakal v gostiscu Mama Naxi. Se preden sva se prijavila, nama je ‘mama’ stisnila v roko pest bonbonov, dve banani in skodelico caja. Energicna nasmejana ekipa gostisca, nas je vse turiste zbrala na skupni vecerji lokalnih specialitet. Jedi in smeha je bilo na pretek. Avtobusno karto za naslednji dan, bi najraje vrgla stran. Posebnost ljudstva Naxi je matriarhat. Mame so zakon!

vodno kolo in ena od stranskih ulic mesta Lijiang

pridna tkalka

Naxi gospe

Za zadnjo destinacijo sva si izbrala Yuanyang. Okoliski kraji so znani po spektakularnih rizevih terasah, ki so v tem letnem casu polne vode in zaradi odbojev svetlobe pravi magnet za fotografe. Najin fotoaparat se je tresel od navdusenja, ampak po dveh dneh megle sva obupala in se odpeljala v Vietnam.

Prigode iz HONG KONGA

Vsi so nama govorili, da bova dozivela kulturni sok, ko bova prisla v Indijo. In res je bil. Ampak sva malo zamizala, nisva vdihnila za vsakim vogalom in je slo. Ampak iz Indije v Hong Kong je pa, kot da bi pristala na Marsu!

Stolpnice so take, da verjetno vmes vstavijo dvigalo za par minut, da se aklimatiziras.

Namesto levo in desno, isces hotele gor in dol po nadstropjih.

V prvem hotelu, so nama ponudili sobo v velikosti najine kopalnice. Skoraj bi naju kap, razvajenca, midva bi se se lahko spravila notri, ampak kam bi dala nahrbtnika?

Promet je skoraj neslisen, vse gre po pravilih, ljudje cakajo na zeleno luc, stojijo v vrsti za na avtobus, noben te ne povabi na avtobus in ti pove, kam gre. Ok. To, da izgledajo malo drugace, ni se nic vesoljskega, samo kdo bi jih razumel! Na sreco je tu vecina napisov, jedilnikov, imen ulic dvojezicna. Za naju verjetno mislijo, da sva mentalno prizadeta, ker vsako stvar trikrat vprasava. Na koncu naju vedno nekam ukazovalno posljejo (tudi ce ni prav, samo da greva).

Prvo restavracijo sva iskala 2 uri in potem se nama je v 30 minutah uspelo odlocit za eno jed, ki se je izkazala za nudlcke v juhi z enim velikim listom solate. Kar je bilo vseeno boljse kot naslednjic, ko sva po narocilu dobila en kilogram napol kuhane zelenjave (nekaj med blitvo in neko olesenelo rastlino). So zelo ucinkoviti, ceprav zato izgledajo kot zivcni roboti. Ce en natakar v Indiji postreze v eni uri dva cloveka, jih tukaj v eni minuti 20 - sva stela. Midva sva naredila tak zastoj, da je dobila gospa Kitajka natakarica zivcni zlom.

Kar sva mislila, da nama je prijazni natakar ponudil kot caj za dobrodoslico, je bila tekocina za ciscenje palick. Saj meni se je zdelo sumljivo, ker je imel caj okus po kloru in niti sladkor ni pomagal. Ampak saj se uciva. Po novem jemljeva hrano za s sabo in v kaksnem lustnem parku trenirava s palickami.

To je res prava Aleseva naj destinacija. Vse pomembne stvari na enem mestu- morje, racunalniki, meso... Je pa res, da je prvi dan sel po ulici in me vprasal, kaj tako smrdi (mesne krogljice, piske, slastne hobotnice in vampki v omaki...ni da ni). Dva vegi meseca sta pustila trajne posledice : ) Racunalnike sva obdelala. 10 ur, cca 250 trgovinic. Po mestu sva letala kot stekla psa (sva se nalezla od prebivalcev). Izkupicek: nov racunalnik (Ales) in vnete oci (Marjeta). Moram priznati, da mi je veliko lepsi Hong Kong stran od vse nakupovalne mrzlice. Par minut voznje in ze si v naravi; pescene plaze, morje, sonce in zeleni hribcki so prava pasa za oci.

naravno masiranje podplatov po napornem tekanju po trgovinah

maskote bodocih azijskih iger, da boste na tekocem

ta slika nam bo prav prisla za Alesev 100.rojstni dan

Zbogom Indija

V New Delhiju zakljucujeva svojo indijsko zgodbo. Tigre sva koncno nasla- sla sva v najvecji indijski zivalski vrt (ziher je ziher), kjer nimajo samo navadnih, ampak tudi redke bele bengalske tigre. Indija naju je povsem ocarala. Polna skrajnosti, nasprotij. Videla sva najrazkosnejse palace za kralje in reveze zvite v smeteh. Srecala sva neverjetno prijazne, prisrcne ljudi in tezke goljufive barabe. Polno je barv in pustih pokrajin. Polno zacimb, misticnih disav in grozljiva smrdljiva javna stranisca (za moske vsak zid). Tu, kjer so nastale najvecje zgodbe in spomeniki ljubezni, vlada vsakodnevni neusmiljeni boj za obstanek. Prometni kaos, usesa parajoce troblje, svete krave na cesti in male puncke, ki za njimi pobirajo iztrebke in jih oblikujejo v poticke. Za prezivetje. Da jo imas rad in sovrazis, ponavadi kar hkrati. Zbogom Indija...pa se kdaj. p.s. Opravicujeva se vsem bodocim popotnikom zaradi laznih informacij o Sloveniji, ki sva jih namerno trosila trgovcem. Turisti iz Evrope dobimo najvisje cene, zato je seveda bolje, da si iz kje drugje. Slovenije itak ne poznajo, tako sva postala prebivalce iz drzave ob robu Evrope, blizu Albanije, odkar ni vec vojne, se kar dobro drzimo, evra pa seveda ne poznamo. Kriva sva se pocutila samo do Jodhpurja, kjer nama je en trgovec pokazal 10 tolarski bankovec s katerim mu je letos Slovenec placal storitev za cca 1 eur. Jao, jao Slovenci...

Taj Mahal

Eno od sedmih cudes sveta. Pompozna stvaritev ob kateri ti zastane dih, te gane tudi zaradi svoje zgodbe. Slavne zgodbe o ljubezni... Mavzolej je zgradil Shah Jahau v spomin na njegovo drugo zeno Mumtaz Mahal, ki je umrla ob rojstvu 14. otroka, stara 39. let. Shah je od zalosti cez noc osivel. Iz vsepovsod, celo iz takrat daljne Evrope, je dal pripeljati mojstre, ki so 22 let gradili in krasili to sanjsko zgradbo. Bel pol prosojen marmor so okrasili z drobnimi barvnimi vsadki v obliki rozic, poldragimi kamni in ga ponekod sklesali v videz cipke. Kako to izgleda danes? 500m okrog Taj Mahala je motoriziran promet prepovedan. Nadzor je hujsi kot na letaliscu. Hrana je prepovedana. Dobis copatke, ker po mavzoleju ne smes hoditi v cevljih. Ko te pregledajo in pretipajo, vstopis na dvorisce obdano z rdecimi zgradbami.

Kot ovcka sledis mnozicam skozi 30m vrata in ga zagledas

Taj Mahal

samo se lepsi, vecji in cisto te presune, ko ga vidis v zivo.

Se ena nevesela novicka iz casopisov. Prebrala sva, da se v Agri, kjer se nahaja Taj Mahal, pritozujejo nad velikim stevilom beracev, ki naj bi se tja preselili iz Delhija. V zivo to izgleda tako, da vsak turisticni avtobus obkolijo otroci-beraci, mamice z dojencki, starcki, invalidi, iznakazenci. Pa saj jih razumeva. 1 vstopnica za Taj Mahal je enaka vrednosti 300 cajev oziroma 150 malic, ki jih lahko kupis na ulici.

Dezela kraljev 2.del

Kraj za medene tedne sva spoznala. Kje pa se Indijci najraje porocijo? Za to je kot nalasc mesto UDAIPUR-belo mesto. Za tiste, ki nacrtujete kaj v tej smeri-cakalna doba za poroko na slavnem otocku v Lake Palace Hotelu je vec kot pol leta. Najcenejsa soba pa stane za eno noc toliko kot najin mesecni budget... Za Bond fane-tu so snemali film Octopussy. V takem razkosnem kraju se tudi midva nisva mogla upreti lepim hotelom s prekrasno teraso, najboljsim razgledom na mesto, da hrane sploh ne omenjam.

za kosilo in vecerjo

Midva sva mesto po parih urah oznacila se za mesto najbolj norih voznikov in nic cudnega, da so poleg bolnisnic za ljudi tu vzpostavili tudi urgenco za zivali.

Udaipur je mesto najvecjih umetnikov miniaturnega slikarstva.

najmanjse podrobnosti so narisane z eno vevericjo dlako, slika na svili

Zagreta, navdusena, zagnana vajenca sva se dva dni potila pod mentorstvom mojstra Rakesha. Res sva dala vse od sebe, ampak na koncu je rekel, da razume, da morava potovati naprej in nimava vec casa za nadaljevanje.

Ales -stopnja pobarvanke Marjeta-ista stopnja+krc v prstu

Mogoce res nisva rojena slikarja, sva pa veliko izvedela o astrologiji, religijah, obicajih Indijcev, porokah, zakaj so beloobleceni ljudje nagnjeni k varanju svojih partnerjev (zdravniki!) in zakaj vsem moskim (na sreco samo njim) v rodbini iz uses poganjajo dolge dlake-ja, zdaj si pa povecajte spodnjo sliko.

mojster Rakesh in usesni okras : ) miniaturne slike na nohtih

Prav v tem mestu sva se na zalost iz fotoreporterjev prelevila v reporterja. Fotoaparat je zastekal, ko sva si hotela ogledati japonske vrtove. Ne veva, kako izgledajo, ker sva pol ure sedela pred vhodom (na tisti strani, ko ti ze trgajo vstopnice), fizicno obracunavala s foticem in izgubila vso voljo za ogled.

V krajih ki so sledili, je bila najblizje servisu fotokabina v kateri se slikas za potni list...

Ce ti Svicarja povesta, da imata rada njihove sire, cokolado in Nutello, potem jima brez dvoma verjames, da je najboljsi lassi v mestu BUNDI- se eno modro mesto. Nasla sva lassi in tudi izumitelja te dobrote

/tu si predstavljajte sliko sivolasega gospoda Sathija

z belimi brki, sirokim nasmehom,

ki v rokah drzi plasticni kozarcek z rumeno vsebino/

Dobra dusa je izdala vsebino njegovega Sathi lassija : jogurtu je treba dodati smetano, sladkor, zafran, cardamon, cashew nut, pistacije in rozine.

Tako prijaznih ljudi, kot so bili tukaj, nisva srecala nikjer. Dva dni sva potrebovala samo zato, da sva se prepricala da res nimajo nic za bregom.

Drugace pa je Bundi znan tudi po posebnih stopnicastih vodnjakih, imajo jih okrog 60.

/Slika necesa kvadratnega, v notranjost -do 50 m se spuscajo stopnice

na vrhu so netopirji, na dnu smeti, tako da izgledajo kot ogromni okraseni

smetnjaki z lahkim dostopom do smeti/

Za rahel medmestni predah sva si izbrala lov na tigre v nacionalnem parku Ranthambhor. Glede na to, da sva ostala brez osnovne bojne opreme in je po vodi splavala moja ideja, da bom z 12kratnim zoomom slikala tigrovo oko, se nisva kaj dosti sekirala, ker so se nam vsi tigri skrili. Videli pa smo leoparda, divjo macko, cele trope posebnih indijskih antilop in lustnih ptic. Ene so bile tako pogumne, da so priletele vodicu na roko pojest drobtine kruha. Iste ptice tudi cistijo tigrom zobe, tako da pogum ni vprasljiv.

/tu bi bila slika pisane ptice, ki stoji na roki vodica/

/pa se dve sliki antilop

cheetal-predstavljajte si veliko srno s pikami in

sambhar-predstavljajte si jelena, ki je liste na drevesu/

Tigra ni bilo, tako da sva v canterju (krizanec med jeepom in malim avtobusom) polnem Indijcev ostala glavna atrakcija midva.