Najvecja nacija na svetu

Kitajska dezela je polna, no, predvsem Kitajcev-okrog 1319 milijonov! Tako da jih nasa dva milijona vedno spravita v smeh. Vecina Kitajcev ne govori anglesko, dosti jih ne zna niti brati svojih pismenk. Kako sva se znasla? Tezko. Je bilo pa zato dosti bolj zabavno. Najbolj uporabno je znanje pantomime, igre Pictionary... in jekleni zivci.

Neznanje angleskega jezika je za mnoge Kitajce nepremostljivo brezno med nami in so bili zelo jasni glede tega ali se bodo z nama ukvarjali (nama pomagali najti pravo pot, prodali karto za vlak ali juhico) ali ne. Njihovih grobih in hladnih odzivov sva se navadila in jih vcasih tudi uporabila.

S prijaznim prodajalcem smo se vse zmenili brez besed, se za poziranje je bil takoj za. Tu te ljudje raje posljejo v tri krasne in to zelo natancno, kot da bi ti priznali, da nimajo pojma, kje je tvoj hotel. Ce vprasas tri in dobis dva ponovljiva odgovora, to se nic ne pomeni...midva sva raje sprasevala na vsake tri metre. Lovilci turistov so zelo ocitni. Na vrat na nos pritecejo cez cesto in te zasledujejo s svojimi slikami/hoteli/karticami/masazo/vodenjem/in se kaksnimi bolj kocljivimi stvarmi. Na zacetku sva pred njimi tekla tudi midva, potem pa sva jih zacela voditi v krogih in osmicah. Vsak dan pa so naju presenetili mladi, ki so navduseno pristopili do naju, vprasali, ce rabiva pomoc in­­ malo poklepetali. Zelo so odprti in prisrcni, tako da sva izvedela vse od tega, iz kje so, kako je z zdravjem njihove stare mame, da je vera pri njih se vedno zatirana in katero je njihovo najljubse meso.

Jaz sem si Kitajce predstavljala na kolesih. V bistvu me je zanimalo, kako med tisocimi parkiranimi najdejo svojega. Ampak namesto na kolesih, se vecinoma vozijo na motorjih, predvsem na elektricni pogon (= cisto in tiho) in v luksuznih avtomobilih. V mestih je standard visok.

Nedelje so sigurno najlepsi dan za obisk parkov. Kitajci kupujejo cele vrece kruha, da z njimi krmijo ptice (s tako silo mecejo kose v uboge ptice, da je hranenje za njihove letece prijatelje smrtno nevarno). Za vsakim vogalom vrtijo glasbo in plesejo, za vsakim drevesom kdo vadi na svoj instrument. Definitivno v njihovih genih ni sledu sramezljivosti ali treme. Slisati je pa kot oglasevanje instrumentov in zadnje opevanje tik pred nastopom ogromnega vokalno instrumentalnega orkestra z dodatki pop glasbe in operne arije.

razlicica hip hop mame

eden od instrumentalistov in poslusalka Ob nedeljah so v parkih in okolici prave modne revije parov v porocnih oblacilih. V prijetnem okolju lahko osvojis tudi osnove sprostilne tehnike tajchi.

Kitajci imajo eno precej nagnusno razvado. To je pljuvanje. No, pa saj pljuvamo vsi, kdaj pa kdaj, ampak oni to pocnejo s stilom. Uvodnemu temeljitemu, nekaj sekund trajajocemu, zvocno zelo ojacanemu zbiranju vsebine, ki se konca s tipicnim trenutkom tisine, sledi mocan (spet glasen) izpljunek, ki konca, kjer se lastnik v tistem trenutku odloci- ce imas sreco, dalec stran od tebe, izven avtobusa ali vsaj tvojega sedeza. NE si predstavljati, kako je po nekaj ur trajajoci voznji, ko so okna zaprta.

Pravi izziv je vkrcavanje na lokalni avtobus. Masa ljudi se z vso silo naenkrat zazene v drobcena vrata avtobusa, vse se zatakne, od zadaj porivajo toliko casa, da se zamasek odmasi in potem hodijo en cez drugega, stiskajo nedolzne otrocice in mecejo kovcke. Pa saj sploh ne znam opisati, to je treba videti v zivo. Na najinem zadnjem tovrstnem podvigu, je en gospod z vso silo zataknil vozicek v Alesevo nogo, Ales je brcnil nazaj kot konj, sledilo je kricanje- vsi razen mene so se drli na Kitajca, jaz pa na Alesa, ker ni, da bi izzival ljudstvo, ki snema in gleda samo Kung Fu filme…