Po temeljitem ciscenju v morju in skrivnostnem pogovoru z enim izmed desettisocih bud iz samostana desettisocih bud, sva se opremljena z osnovnim znanjem uporabe kitajskih palck, pogumno odpravila cez mejo v pravo Kitajsko.
Prvo mesto, Guangzhou imenujejo kozje mesto. Ime je dobilo pred davnimi casi. Govori se, da je tu vcasih vladala lakota. Nekega dne pa je iz nebes priletelo 5 koz in na njih je jezdilo 5 nebeskih bitij. Vsako je bilo obleceno v oblacilo drugacne barve in v rokah so drzala rizevo steblo kot simbol, da v dezeli nikoli vec ne bo lakote. Od tistega dne naprej tu ljudje zivijo v blagostanju. V spomin na obisk z nebes so v parku postavili ogromen kip. Samo rog prednje koze tehta 500kg.
Tu sva se tudi seznanila z eno izmed kontrol Kitajske nad svojimi drzavljani-blokada internetnih strani, kot so najin blog (kako morejo!), youtube, facebook, yahoomail in verjetno se kaj.
Na kolesarskem izletu smo nasli 500 let star zmajski most, spet brez zmaja, tako da sva se odlocila, da je v Ljubljani lepsi.
kitajski kras in zmajski most
Sredi noci sva skupaj z ribicem in njegovimi kormorani lovila ribe po reki Li. Kormorani so pametne ptice. Ker jim v lovne namene privezejo poziralnik, da ne morejo pogoltniti velikih rib, pac lovijo male.
V Guilinu sva nasla velike pande in njihove rdece sorodnice.
V pokrajini Guizhou sva po dolgem casu zagledala sonce in to ravno tisto uro, ko sva si ogledovala Huangguoshu slapove, najvecje v Aziji. V Aziji imajo majhne slapove.
Najlepsa pa nama je bila pokrajina Yunnan. Ko sva z vlakom prispela v glavno mesto Kunming nama je bilo takoj jasno, zakaj mu pravijo mesto pomladi. Sonce, zelenje, cvetoca drevesa in mnozice ljudi, ki so telovadile po parkih. Ena gospa tekacica, je spremenila jutranjo tekasko pot, da bi nama pokazala, kje je najin hostel. Vse bi bilo super, ce bi razumela , da z 20kilskim nahrbtnikom ne mores trimckati. In ker ni, sva tekla se midva.
Navdusena nad vremenom sva krenila na sever v mesto Dali, ki je najbolj znano po treh pagodah.
Nama je bil se bolj vsec ogromen sklop templjev-za vsakim se eden in se eden in se eden in tako naprej, navzgor v hrib. Pa ne zato, ker bi bila mazohista, ampak so bili templji res taki, kot morajo biti. Z vsemi zavihki, zmajcki, pisanimi barvami, velikimi kipi in disavami.
V tej dezeli so naju itak najbolj impresionirale strehe in hise, ki res izgledajo kot kitajske restavracije pri nas. Z rdecimi lampioncki in novoletnim hiper okrasjem. En hotelir me je prosil, ce mu lahko pomagam pri okrasevanju novoletnega drevescka. Saj bi mu, ampak nisem imela srca, da bi mu 90%okraskov odstranila, da bi se vsaj koscek zelene vejice videl in sem mu samo rekla, da je perfect. Pa saj oni tudi ne povejo vsega po resnici.
Staro mesto Lijiang nama je v trenutku priraslo k srcu. Ohranjena stara Naxi arhitektura, z vodnimi kanali prepredene ozke ulice, vodna kolesa, ogromna trznica, buticne trgovinice, kjer lahko vidis, kako kaj izdelajo-od rizevih spagetov, piskotkov, srebrnine, poslikav, kipcev…pa to ni se nic v primerjavi s sprejemom, ki naju je cakal v gostiscu Mama Naxi. Se preden sva se prijavila, nama je ‘mama’ stisnila v roko pest bonbonov, dve banani in skodelico caja. Energicna nasmejana ekipa gostisca, nas je vse turiste zbrala na skupni vecerji lokalnih specialitet. Jedi in smeha je bilo na pretek. Avtobusno karto za naslednji dan, bi najraje vrgla stran. Posebnost ljudstva Naxi je matriarhat. Mame so zakon!
vodno kolo in ena od stranskih ulic mesta Lijiang
pridna tkalka
Naxi gospe
Za zadnjo destinacijo sva si izbrala Yuanyang. Okoliski kraji so znani po spektakularnih rizevih terasah, ki so v tem letnem casu polne vode in zaradi odbojev svetlobe pravi magnet za fotografe. Najin fotoaparat se je tresel od navdusenja, ampak po dveh dneh megle sva obupala in se odpeljala v Vietnam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar