London in POT se konča

Kaj je pa zdaj to? A ni že konec bloga? A nisva že doma? Ja. Sva že. Živa in zdrava, če zanemariva prvi letošnji jesenski slovenski prehlad. Seveda pa to ne pomeni, da se za konec ne bova še malo pohvalila, kako luštno sva se imela zadnjih par dni najinega potepanja po svetu. V Londonu sva najprej skočila na "popotovalno terapijo" k prijateljema iz Santa Cruz trekinga, ki sta se iz potovanja okrog sveta vrnila že pred par meseci.

"Vse bo v redu. Fajn je biti spet doma." Sta nama zatrdila Fiona in Stephen, ko sva jih spraševala, kako sta se spet navadila na normalno življenje.

V hotelu pa naju je že čakala mlada družinica. Polona in Peter sta se odločila, da naju s svojima princeskama pričakata že kar v Londonu. Kako je, ko po enem letu spet srečaš svoje domače in prijatelje? Lepo. ..In kot da se ne bi videl samo kakšen dan.

Končno spet skupaj- Aleš in Peter, brat dvojček, celoletni zvesti komentator bloga ; )Pred Tower Bridge.Tokrat smo ga našli v prvem poskusu.

London je svet v malem. Mešanica ljudi iz celega sveta, ki vsak zase doprinese h kulturni barvitosti in polnosti. "Pravi" Londončani sicer niso preveč navdušeni nad navalom priseljencev, ampak tu na to temo res ne mislim izgubljati besed. Mi smo na tej raznolikosti v kulinariki z veseljem popasili svoje brbončice.

Borough market-domače dobrote in hrana iz različnih koncev sveta.

V Londonskem živalskem vrtu pa smo si ogledali še živalski svet v malem, nad katerim sta bili seveda najbolj navdušeni Izabela in Tinkara.

Mali princeski sta se na svojem prvem resnem potepu "čez lužo"(opomba: čez majhno lužo, ker sta še majhni), izkazali kot pravi popotnici. Brez poblema sta se navadili na nenavadna prometna sredstva.

Prvič na metroju.

Pokazali sta tudi izredno zanimanje za kulturne in kraljevske znamenitosti Londona.

Pred Buckingham Palace.

Eno uro sta potrpežljivo čakali na čisto pravega princa.Člani kraljeve družine. Princ Charles na sredini, gospod z modrim trakom levo- princ William in roza gospa z zanimivim klobukom na desni -Camilla.

Pa da ne bi mislili, da so fotografi lahko samo odrasli...

Izabela že vadi za svoje prve potopisne članke.

Če omenim še, da sta punci pridno pojedli vse, kar sta dobili, potem mislim, da sem staršem odgovorila na najbolj kritično vprašanje.

Ti dve sliki sta zanimivi še iz enega razloga, ampak to je pa že druga zgodba : )Otroci dandanes res hitro odraščajo. Tinkara si je na letališču že izbrala prvega fanta. Kljub enourni zamudi letala, (na srečo staršev) ni bilo dovolj časa za resno zvezo. Prišel je čas za zadnji polet.

Težko je opisati občutke, ko po enem letu spet zagledaš svoje najlubše gore, ko prepoznaš vrhove in se zaveš, da je ta mala krpica Zemlje tvoj Dom. Težko je opisati občutke, ko po dolgem letu spet stisneš v objem svoje drage starše. Težko je opisati občutke, ko po dolgem letu spet klepetaš s svojo najljubšo sestro. (Tudi če je samo ena, je lahko najljubša : )Težko je opisati občutke, ko se ti po enem letu spet zasmeji tvoj veliki brat. Težko je opisati občutke, ko ugotoviš, da te nečakinje še vedno poznajo, samo da so zdaj še večje, še bolj luštne in simpatično klepetave.

Težko je opisati občutke, ko po dolgem času spet vidiš svoje prijatelje in jim skočiš v objem.

Hvala za lep in ZELO izviren sprejem. Mimogrede, določeni detajli v najinem stanovanju še vedno iščejo svoje lastnike. Hvala vsem, ki ste naju spremljali celo leto, hvala za vso podporo, zabavne maile, hvala za vse lepe misli in molitve.

Skupaj smo osvojili SVET!

Najboljše čokoladne torte ni več,

nova vrata pa ostajajo.

Vabljeni na obisk!