Urugvaj in brazilski zakljucek

Pojedla sva se zadnji slastni Alfajoles in se poslovila od Argentine.

Rio de la Plata, reka med Urugvajom in Argentino, cez katero plujes 3 ure, je rahlo predimenzionirana za slovenske mozgane. Pristali smo v Urugvaju, v mestu Colonia del Sacramento. Med dezevnimi kapljicami sva si ogledala ocarljivo staro mestno jedro. Tlakovane ulice, prenovljene hise v starem slogu, oldtimerji ob njih... kot da bi se cas ustavil. Ja, v Urugvaju cas tece malo drugace. V dezeli, kjer zivi 3 samo trimilijone ljudi, je glavna panoga kmetijstvo, predvsem zivinoreja. Ogromni ranci so tudi turisticno zelo popularni. Poleg odlicne domace hrane nudijo razne aktivnosti, najpogosteje ucenje tipicnega Gaucho jahanja z eno roko. Midva sva se zato vsa navdusena ustavila na kmetiji z obetavnim imenom El Galope, pa z galopom ni bilo nic. Tudi s hodom ne. Urugvaj sva namrec obiskala ravno v casu Santa Rose. Tako imenujejo vecdnevno mocno neurje, ki enkrat na leto pustosi po dezeli. Prakticno to pomeni, da lije kot iz skafa, piha leden veter, vecina dovoznih cest je pod vodo in kmetije postanejo otoki. Dva dni sva tako preklepetala ob kaminu skupaj z domoljubnim lastnikom ranca. Tako sva izvedela, da argentinski tango ni samo argentinski, ker je nastajal tudi v pristaniscih Montevidea. Glavni moz tanga, Carlos Gardel, se je rodil v Urugvaju. Pa ne samo to. Argentinsko meso, ki ga jemo v Evropi, uvazamo iz Urugvaja. Tudi navada pitja mate izhaja iz urugvajskih koncev. Seveda mate pijejo vsi. Namesto kave in precej dalj casa.

Mate v roki in termo steklenica pod pazduho. Tipicna poza domacina.

Po vsakem dezju posije sonce. Midva sva ga docakala v Montevideu.

Plaza independencia, Montevideo.

Prvi zarki so na dan privabili tudi bobnarje slavnih candombe ritmov.

Ko sva prvic slisala za Cabo Polonio, sva bila malo skepticna. Par his brez elektrike, avtomobilov, svetilnik in 80 stalnih prebivalcev. Tri ure hoda do prvega kraja. Hm. Na sreco imajo parkrat na dan organiziran prevoz na nenavadnih stirikolesnikih. In na sreco sva verjela nasvetom in prisla v ta mali kraj na koncu sveta. Simpaticen, v zimskem casu umirjen kraj, sicer poleti gosti tudi vec tisoc ljudi. Midva sva uzivala predvsem v miru cez dan in v zabavnih vecerih z zivahnimi in super prijaznimi domacini.

svetilnikNajin hostel, sobica s pogledom na morje. Na vec urnem sprehodu skoraj ne srecas ljudi.siesta I Siesta II

pescene sipine

Pasniki.

Dnevi bezijo in v Juzno Ameriko prihaja pomlad. Najini zadnji dnevi tako minevajo v cvetju in v druzbi starih popotnih prijateljev.

Cez vikend naju je razvajala Joyce iz Campinasa. V dveh dneh ji je uspelo raztegniti najina zelodcka, tako da sva pripravljena na vrnitev med domace dobrote : ). Ucili smo se forro- popularen brazilski ples, da sva se lahko na vecernem koncertu vsaj delala, da pleseva. V Braziliji ne stojijo in ploskajo na koncertih. V Braziliji vsi plesejo! Zaupala nama je tudi skrivnostni recept slavnih cokoladnih krogljic brigaderos. Mmmm.

Rio de Janeiro. Zadnja destinacija pred poletom v Evropo.Pogled na Rio s Pao de Acucar

Ales in Gonzalo na Copacabani.

Tu sva po 8 mesecih spet srecala najinega prijatelja.

Stejeva ure in cisto sva ze na trnih. Komaj cakava, da se spet vidimo!