U JETI pod vrhom sveta

Treking na Annapurna Base Camp ponujajo vse turisticne agencije- poleg safarija, raftinga, izletov na bliznje hribcke, jahanja na ponijih in poletov s padalom. Na videz nic posebnega. v agenciji, kjer izdajajo dovolilnice za potepanje pod vrsaci, sva se usedla zraven punce iz Nove Zelandije in ze je nastala slovensko novozelandska naveza. Midva sva hotela videti vrh sveta in preveriti, ce je v legendi o Jetiju, ki se potika po Himalaji, kaj resnice, Jules pa je sla iskat odgovore na zivljenska vprasanja. Tezko je na kratko opisati vsa dozivetja iz take poti. Prepletanja obcutkov, razgledov, zvokov, tisine in vonjav. No, nase vonjave so z visino postajale vedno bolj obupne, vendar so hkrati na sreco tudi izgubljale na pomenu... Zacetno navdusenje nam je po par tisocih stopnicah uplahnelo, se prevesilo v jamranje in tecnobo, ko smo koncno prilezli na en vrh in zagledali prenocisce samo 1500m stran, samo da nas je vmes cakal se dveurni spust do reke in dvig. Bolijo te noge, v rami ti kljuva zaradi nahrbtnika, najprej ti nabija sonce v tilnik, potem te opere dez, bezis pred zivahnimi pijavkami in ti spodrsne v potocku in ves, da bos naslednji dan hodil v mokrih in krvavih stumfih, ker se itak nic ne posusi. Zakaj mi je tega treba? Kdor hodi v hribe, ve...Kakor te po eni strani fizicno izmucijo, ti dajo tudi poleta. Korak za korakom se vedno bolj zlivas z naravo-zacutis njeno velicino in strmis nad lepotami. Ljudje v gorskih vaseh imajo trdo zivljenje. Nosaci dan za dnem z ogromnimi paketi jajc, riza, kokosi, miz, pralnih strojev...stopajo navzgor in ko jih gledas, dojames pomen besede spostovanje, ki jo Nepalci velikokrat uporabljajo. Na poti smo vedno znova srecevali iste ljudi in v parih dnevih smo postali ena velika druzina; najmlajsa dveletna blondinka in najstarejsi 73letni Nizozemec, katerega vodica sta postala nasa varuha. Vzela sta nas pod svoje okrilje, da se ne bi spet zgubili (ja, ze spet, ampak Jules nic ne ve, da je to za naju normalno). Ucila sta nas nepalscine in se rezala nasi glavni motivaciji-da na vrhu pojemo cokoladni puding Selitve kartonov mleka na Smarno goro so se obrestovale-Jules je moral nas varuh tretji dan najti nosaca, kar bi bilo za naju seveda povsem nesprejemljivo. Alesa so nosaci sprejeli kot sebi enakega, jaz sem bila pa s polnim nahrbtnikom cokoladic motivirana ze sama po sebi. V rahlem dezju smo prisopihali na predzadnji tabor, potem pa se je utrgal oblak, oziroma se mu je trgalo 2 dni. Vecino pohodnikov je zajela panika in so zaceli sestopati v dolino. Potocki so postajali reke, slapovi so se podeseterili in zaceli druziti z zemljskimi plazovi. Mi trije in skupina Rusov smo bili prevec prestraseni, da bi sli v stilu raftinga v dolino. Stiskali smo se pod odejami v skupni jedilnici, v skrbeh za ostale clane nase internacionalne druzine. Kupe nesrece je hotel razvedriti zabavni lastnik z zgodbicami o himalajskem tigru, ki mu vsako noc ukrade ovco. Sredi te ujme je v tabor prikorakal nosac s kosem jajc. Cez reke je sel tako, da se je slekel, dvignil hlace nad glavo in prebrodil ledenico...Potem se ti zdi cena za palacinke kar malo nizka... Sredi noci nas je zbudil lajez. Tiger? Panika! Ne-nehalo je dezevati! In ob 5h zjutraj smo se vsi skupaj z lastnikom smejali zunaj kot mali otroci. Evforija se je nadaljevala na poti proti Annapurna Base Campu. Nebo brez oblacka, gore vse okrog nas. Sonce je pocasi ogrevalo zmrznjena tla, vode so odtekale, gore so se pocasi barvale v soncu. Vsi srecni smo stopali navzgor, dihali kot ribe na suhem in razganjalo nas je od vsega lepega. Hvalezni naravi, da nas je obdarila s to lepoto in da smo zivi in zdravi. Vsi na zalost niso imeli te srece. To je moc narave- da da in vzame. In ob tem se pocutis cisto majhnega.

midve z Jules

neskoncne stopnice in bodoci gorka

eden lepsih mostickov cez potok Alesa so nosaci sprejeli za svojega in ga premagali...

koncno na vrhu

slovensko-novozelandska naveza vazicka pod Annapurna 1 midva s Krishno-enim od nasih varuhov

soncni vzhod

cokoladni puding na 4160mSlovenija pod juzno Anapurno

soncni zahod in Macchapucchare

tudi frizerja imajo na ABC

nosac

prijazna gorska gospa

in seveda sva pod vrhom sveta nasla tudi Jetija Pot v dolino je bila hitra in lepa. Malo nam je bilo hudo, ker smo zapuscali to cudovito kraljestvo Himalaje. Za konec nas niso spustili v avtobus (pa smo spet pri vonjavah kot najverjetnejsemu vzroku...) in tako sva kljub prisegi, da tega ne bova prakticirala, z Alesom pristala na strehi avtobusa.

brez naju

na strehi

Tole je mednarodni gorski muzej v Pokhari, ki je pravi ponos in obvezna znamenitost za Slovence, saj je notri razstavljena nasa narodna nosa (poleg Taivanske, japonske in nose serp...) in cel kup panojev z uspehi nasih najboljsih alpinistov.