Na potepu z Najem

Tole je blog posebej za najine drage necakinje, Spelo, Nuso, Ajdo, Evo, Katjo, Izabelo, Tinkaro pa se Daso, Jakata in seveda Brino, ki ima rada slone. V Laosu zivi veliko slonov. Nekateri se skrivajo globoko v dzungli, nekateri pa se radi druzijo z ljudmi. Midva sva po dolgih urah voznje, najprej z ladjo po reki, potem pa se s tovornjackom po prasni luknjasti cesti cez hribe in doline, prispela v mesto Hongsa, kjer sva spoznala prav posebnega prijatelja. Naj je dveletni sloncek, ki zivi skupaj z mamico, veliko sestro in atijem na robu dzungle. Ko bo velik, bo na svojem hrbtu nosil tezke tovore, ljudi in vlekel ogromna drevesa. Zdaj se se lahko brez skrbi sprehaja in dela druzbo svoji mamici. Vsak slon ima svojega prijatelja trenerja, ki ga uci in vodi. Ko je slon velik, trener sedi na njegovem vratu in ga z nogo pozgecka po usesu, da ve, kam mora zaviti. Ko je se majhen, tako kot Naj, pa njegov trener hodi ob njemu. Ce ne uboga, ga povlece za usesa, ce pa se vedno ne uboga, mu pokaze palico. Ko smo se spoznali, je bil Naj ze ves neucakan. Ne gre velikokrat na izlet za cel dan. Zato sva midva hitro splezala na hrbet od njegove mami in smo sli. Najprej cez vas. Naj je navduseno tekal po cesti. Toliko zanimivih stvari, ki jih v dzungli ne vidi. Vsec so mu bili psi, ampak je ugotovil, da so hitrejsi od njega. En mu je usel za ograjo, naslonil se je nanjo in skoraj bi ga dosegel, pa ga je za usesa povlekel trener. Ograja in pes sta ostala cela. Naj se je odlocil, da ce ne sme psov, bo pa raje preganjal kokosi, ker te so pa ja bolj pocasne in prav hecno kokodajsajo in prhutajo, ko bezijo pred njim. Spet ga je trener povlekel za usesa. Ne, tudi kokosk ne sme loviti. Vsi otroci v vasi so se zbrali, da bi ga videli in Naj je ves srecen stekel k njim, da bi se skupaj igrali. Ampak kaj, ko so vsi zbezali stran, se vrgli v reko in ga z druge strani na bregu prestraseno opazovali. Potem je zagledal vodica Alena. "Midva se pa res lahko igrava, saj sva enako velika," si je mislil, pa spet ni bilo nic. Njegov trener mu je pokazal palico in Naj je ugotovil, da bo bolje ce poleg mamice pridno nadaljuje pot.Cez nekaj casa smo srecali se njegovo veliko sestro in atija in Naj je od veselja tako krical, da se je tresla zemlja. Po dobri uri je bil ze cisto izcrpan. Ustavili smo se za kratko malico. Naj se je napil mleka pri mamici in spet je postal navihan. Ugotovil je, da je strasno mocan, saj lahko s svojim dolgim rilcem upogne ograjo in pograbi malo slastnega riza, se preden ga ulovi trener.

Sredi dneva smo prispeli v vas.Naj se je lahko skupaj z ostalimi sloni spocil v senci, mi pa smo bili povabljeni na kosilo v koco vaskega ucitelja. Pripravili so nam pravo pojedino.

kuhinja

pojedina

nasa gostiteljica

Potem smo se sprehodili po vasi in obiskali njihovo solo. Ker so imeli otroci ravno pocitnice, smo se namesto njih ucili posebnih laoskih crk.

ucitelj Alen Pogovorili smo se s prijetnimi in malo sramezljivimi vascani.

castitljiva stoletna gospa

Po vasi je bilo polno trave in izdali so nam skrivnost, da jo susijo in iz nje izdelujejo metle za izvoz na Tajsko.

Cas je bil za odhod. Ampak pot nazaj je bila veliko bolj vroca. Naj je se komaj premikal svoje tezke noge, ko je zagledal reko. Juhu! V trenutku je zadirjal na sredo in se potopil v svojo naravno kopel. Vsi ostali smo se bali, da ga odrasli sloni ne bi posnemali, saj nismo imeli s sabo kopalk. Ampak na sreco so veliki sloni bolj ubogljivi kot mali navihanci in so nas samo osvezili s tusem. V reki smo srecali se ribica in gospe, ki so nabirale recne alge iz katerih delajo poseben cips. Napotili smo se stran od poti skozi gosto dzunglo, kjer smo srecali se dva slona, ki sta tovorila na hrbtu ogromen kup prttljage. Naj je bil ze utrujen in je pridno spremljal mamico in svojo veliko sestro domov.