Galkotu v slovo

Dragi Galko!

Uzivaj v pasjih nebesih! Bil si krasen pes. Pogresala te bova.

Rapa Nui

3700 km stran od prvega postenega kopnega predstavlja Velikonocni otok enega najbolj izoliranih krajev na svetu. Domacini ga imenujejo Te Pito o Te Henua, po domace popek sveta.

Te Pito Kura-sredinski kamen predstavlja popek sveta. Sem naj bi ga prinesel prvi otoski kralj Hotu Matua.

Midva sva se bolj kot na popku pocutila kot dva palcka na koncu sveta. Vse skupaj se je zacelo z vulkanom pred kaksnimi 3 milijoni leti. Vulkani so zdaj pozarno varni- napolnjeni z vodo, ki jo cisti posebna vrsta trave.

krater vulkana Raraku

Otok so okrog 4.stoletja naselili prvi ljudje. Verjetno isto ljudstvo, ki je naselilo Novo Zelandijo. Zgodovina je sicer polna vprasajev, ampak vse kaze na to, da se je ljudstvo pridno mnozilo, izkoriscalo naravo, klesalo petroglife po strjeni lavi...

tuna in morski pes

Klesali in krasili so ogromne kipe in jih castili postavljene po celem otoku.

Rano Raraku-podrocje vulkana, kjer so klesali kipe.

Pokrivala so klesali v Puna Pau, malem kraterju 12 km stran od kipov.

Ahu Tongariki

Ahu Nau Nau

Slisi se enostavno, ce ne bi slo za vec metrske, vec tonske kamne, ki so jih oblikovali kilometre stran cez hribe in doline od svojih podstavkov in pokrival, ki so ze sama po sebi tehtala vsako po dva slona. Seveda obstaja vrsta teorij, kako jim je uspelo premikati kipe. Nama se je od vseh skupaj zdela najbolj verjetna razlaga prednikov, da so starodavni duhovniki maoe prepricali, da so do svojega podstavka prisli kar pes.

Ahu Ko Te Riku

Se preden so otok odkrili ljudje s celin, so se prebivalci navelicali orjaskih kipov in zaceli castiti druga bozanstva.

Vas Orango na robu vulkana Ranu Kau namenjena obredom cascenja novega kulta ptica cloveka Takole so izgledali bojevniki, ki so vsako leto tekmovali, kdo bo prvi nasel jajce posebnega ptica in za eno leto postal pticclovek. Zanimiv kostum turisticnega vodica, a ne?

jama Kakenga

Razlicna plemena so se med sabo bojevala, obcasno pomalicala kaksnega nasprotnika ali mu vsaj podrla najljubsi kip. Ljudje so se med krvavimi vojnami skrivali po stevilnih jamah.

Vsi kipi so koncali na tleh. Zaradi plemenskih bojev, potresov in se kaksnega tsunamija za povrh. Ko so otok na veliko noc v 18. stoletju odkrili Nizozemci, je dobil svoje znano ime- Velikonocni otok. Originalni prebivalci so zaradi vmesavanja tujcev in novih bolezni skoraj izumrli. Dandanes je slika precej idilicna. Vecino otoka izgleda kot ogromen pasnik po katerem se podijo napol divji konji in kaksen osameli jezdec. Konjev je verjetno vec kot dreves, ki si se vedno niso opomogla od goloseka v preteklosti. Obala je divja. Oceanski valovi se razbijajo na vulkanskih kameninah. Anakena, edina uradna plaza na otoku, cez teden sameva. Za vikend jo napolnijo kopalci in piknikasi. Vecina otocanov, malo manj kot 4000, zivi v glavnem kraju Hanga Roa. Ribici, poljedelci, trgovci, gradbinci in turisticni delavci. Mladi v glavnem prosti cas prezivljajo na valovih in nogometnem igriscu.

...v znamenju svetovnega prvenstva...

Ko se zveceri, je cas za glasbo.

Polinezijski ritmi in latinski temperament so zmagovita kombinacija skupine Kari Kari.

Ahu Vai Uri

Zadnji zarki sonca obsvetijo maoe. Glasovi bobnov odmevajo se dolgo v noc, skrivnostni kamniti velikani pa molcijo.

Rajski otoki

Cookovi otoki.

Po pravici povedano, se ni zacelo prav rajsko. Letalo je na Rarotongo priletelo sredi noci in midva sva preostanek prespala na skupinskih leziscih nasproti letalisca. ''10 minut imata do policijske postaje,'' se je izkazalo za 3/4ure hitre hoje. Na postaji so nama poleg posebne Cookove vozniske zaracunali se kuli in na najhujsi vrocini sva eno uro in pol cakala na lokalni avtobus, ki pride mimo vsake pol ure. Kako mu je to uspelo pri 32 km ceste okrog otoka, nama se vedno ni jasno. 'Coconut time' kot mu pravijo, ima ocitno rahlo drugacne casovne enote kot sva jih navajena. Koncno sva se privlekla do najinega simpaticnega hotelcka, odvrgla nahrbtnike, smuknila v kopalke... Juhu, gremo na plazo! Morje pa do kolen. Brodila sva gori in doli in klela Lonely Planet, ki je najin hotel opisal kot idealno lokacijo za ljubitelje plavanja in snorklanja. Mogoce ce se vlezes na trebuh na koralo in so ti vsec morske klobase. Ampak vsakega crnega petka, tudi 46-urnega, je enkrat konec. Na sreco na zelo barvit nacin...Prijazni popotnik nama je podaril kompot in izdal, kje sta najlepsi plazi na otoku.Palme, droben bel pesek, kristalno cisto morje in korale do katerih lahko plavas, ne da bi si ribal kolena po tleh. Cel otok obdaja koralni greben kot scit pred mocnimi valovi oceana, nevarnimi tokovi in morskimi psi...Turkizna voda je polna tropskih rib, tako da se pocutis kot v akvariju.Hise, turisticne nastanitve in ceste krasi pisano cvetje.

Notranjost otoka je prepredena s palmami, drugimi tropskimi rastlinami in ovijalkami.

obleceni palmi

Medtem ko sem jaz lezala na plazi in razmisljala o smislu zivljenja, je Ales zacutil svoje prvinsko poslanstvo, da nama poisce hrano.

Najprej je napadel kokos. Ker kokos seveda ni bil dovolj, se je zavihtel na motor in odpeljal lovit ribe. Pogumni ribici so v malem colnu odpluli na odprto morje. Tipicni ribic z otoka. Rib je ocitno dovolj. Vaba- s svincem otezena riba +trnk. Adijo otok. Nestrpno pricakovanje...In koncni ulov. Bravo Ales! Ulovil je 2 ribe od sestih! To je ta prav dec!Delitev plena. Vsak dobi en filjecek za vecerjo-mmmm.

Nedelja. Ze tako umirjeno zivljenje otocanov, se prestavi se za prestavo nizje. Nekaj posameznikov sicer dela, da razvajeni turisti ne umremo od lakote, ostali pa svoj cas namenijo pomembnejsim stvarem. Svoji religiji, druzini in prijateljem. Midva sva se jim najprej pridruzila v njihovi posebni cerkvi. Gospodje v oblekah in gospe v belem s slamniki na glavi so trumoma zasedli cerkvene klopi. Po uvodni pesmi, ki sva jo bolj navajena iz kake obmorske restavracije iz nasih krajev, so domacini pokazali svoj pravi obraz. Najprej so zadoneli gospodje, potem so sapo zajele se gospe in kljub temu, da je na zacetku vse skupaj bolj izgledalo kot tekma, kdo bo koga preglasil, so se glasovi kmalu zlili v odlicni gospel. Ljudje so peli s takim veseljem, energijo in vero, da je bilo poslusanje pravi uzitek. 2 uri sta minili kot bi trenil." Kam pa mislita, da gresta?" naju je ustavila gospa v belem.

pevke

Cez cesto je bila' after party' in udelezba je bila obvezna." Da mi ne gresta nikamor, dokler ne poskusita moje bananine torte" "in mojega namaza" so naju napadale energicne otocanke. Seveda sva vsa navdusena ustregla gospodinjam.

Domacini so neverjetno gostoljubni, prijazni, veseli, vedno za stos. Otroci so navihani in prave eksplozije energije.

Za konec sva si privoscila izlet se na poseben koscek raja kot pravijo otocju Aituitaki.

Malo letalo za vsega skupaj 14 potnikov nas je odpeljalo do otoka. Tu naju je slikal pilot. Tu pa midva njega. Na letaliscu nas je cakala glasbena dobrodoslica. Takole je izgledal najin bungalov, par metrov od plaze.

Razgled iz balkoncka. Ni slabo, a ne?

Blizu bungalovov sva spoznala se soseda. Otocani ocitno ne jejo samo rib.Tradicionalen coln

Otok je v resnici skupek 15 otokov, ki obdajajo ogromno laguno, ki s koralnim grebenom meji na ocean. Kristalno cista voda ohranja kvaliteto zaradi orkanov, ki sicer vsako leto unicujejo domove domacinov, a so kot naravni cistilci 'bazena' nujni za zivljenje prebivalcev morja. Zadnji dan pa sva po naklucju postala uradna fotografa in prici najinima Svedskima sosedoma. 175 slik v 10 minutah. Se David bi bil ponosen na naju : ))