04. maj 2010

Rajski otoki

Cookovi otoki.
Po pravici povedano, se ni zacelo prav rajsko. Letalo je na Rarotongo priletelo sredi noci in midva sva preostanek prespala na skupinskih leziscih nasproti letalisca. ''10 minut imata do policijske postaje,'' se je izkazalo za 3/4ure hitre hoje. Na postaji so nama poleg posebne Cookove vozniske zaracunali se kuli in na najhujsi vrocini sva eno uro in pol cakala na lokalni avtobus, ki pride mimo vsake pol ure. Kako mu je to uspelo pri 32 km ceste okrog otoka, nama se vedno ni jasno. 'Coconut time' kot mu pravijo, ima ocitno rahlo drugacne casovne enote kot sva jih navajena. Koncno sva se privlekla do najinega simpaticnega hotelcka, odvrgla nahrbtnike, smuknila v kopalke... Juhu, gremo na plazo! Morje pa do kolen. Brodila sva gori in doli in klela Lonely Planet, ki je najin hotel opisal kot idealno lokacijo za ljubitelje plavanja in snorklanja. Mogoce ce se vlezes na trebuh na koralo in so ti vsec morske klobase. Ampak vsakega crnega petka, tudi 46-urnega, je enkrat konec. Na sreco na zelo barvit nacin...Prijazni popotnik nama je podaril kompot in izdal, kje sta najlepsi plazi na otoku.Palme, droben bel pesek, kristalno cisto morje in korale do katerih lahko plavas, ne da bi si ribal kolena po tleh. Cel otok obdaja koralni greben kot scit pred mocnimi valovi oceana, nevarnimi tokovi in morskimi psi...Turkizna voda je polna tropskih rib, tako da se pocutis kot v akvariju.Hise, turisticne nastanitve in ceste krasi pisano cvetje.
Notranjost otoka je prepredena s palmami, drugimi tropskimi rastlinami in ovijalkami.
obleceni palmi
Medtem ko sem jaz lezala na plazi in razmisljala o smislu zivljenja, je Ales zacutil svoje prvinsko poslanstvo, da nama poisce hrano.
Najprej je napadel kokos. Ker kokos seveda ni bil dovolj, se je zavihtel na motor in odpeljal lovit ribe. Pogumni ribici so v malem colnu odpluli na odprto morje. Tipicni ribic z otoka. Rib je ocitno dovolj. Vaba- s svincem otezena riba +trnk. Adijo otok. Nestrpno pricakovanje...In koncni ulov. Bravo Ales! Ulovil je 2 ribe od sestih! To je ta prav dec!Delitev plena. Vsak dobi en filjecek za vecerjo-mmmm.
Nedelja. Ze tako umirjeno zivljenje otocanov, se prestavi se za prestavo nizje. Nekaj posameznikov sicer dela, da razvajeni turisti ne umremo od lakote, ostali pa svoj cas namenijo pomembnejsim stvarem. Svoji religiji, druzini in prijateljem. Midva sva se jim najprej pridruzila v njihovi posebni cerkvi. Gospodje v oblekah in gospe v belem s slamniki na glavi so trumoma zasedli cerkvene klopi. Po uvodni pesmi, ki sva jo bolj navajena iz kake obmorske restavracije iz nasih krajev, so domacini pokazali svoj pravi obraz. Najprej so zadoneli gospodje, potem so sapo zajele se gospe in kljub temu, da je na zacetku vse skupaj bolj izgledalo kot tekma, kdo bo koga preglasil, so se glasovi kmalu zlili v odlicni gospel. Ljudje so peli s takim veseljem, energijo in vero, da je bilo poslusanje pravi uzitek. 2 uri sta minili kot bi trenil." Kam pa mislita, da gresta?" naju je ustavila gospa v belem.
pevke
Cez cesto je bila' after party' in udelezba je bila obvezna." Da mi ne gresta nikamor, dokler ne poskusita moje bananine torte" "in mojega namaza" so naju napadale energicne otocanke. Seveda sva vsa navdusena ustregla gospodinjam.
Domacini so neverjetno gostoljubni, prijazni, veseli, vedno za stos. Otroci so navihani in prave eksplozije energije.
Za konec sva si privoscila izlet se na poseben koscek raja kot pravijo otocju Aituitaki.
Malo letalo za vsega skupaj 14 potnikov nas je odpeljalo do otoka. Tu naju je slikal pilot. Tu pa midva njega. Na letaliscu nas je cakala glasbena dobrodoslica. Takole je izgledal najin bungalov, par metrov od plaze.
Razgled iz balkoncka. Ni slabo, a ne?
Blizu bungalovov sva spoznala se soseda. Otocani ocitno ne jejo samo rib.Tradicionalen coln
Otok je v resnici skupek 15 otokov, ki obdajajo ogromno laguno, ki s koralnim grebenom meji na ocean. Kristalno cista voda ohranja kvaliteto zaradi orkanov, ki sicer vsako leto unicujejo domove domacinov, a so kot naravni cistilci 'bazena' nujni za zivljenje prebivalcev morja. Zadnji dan pa sva po naklucju postala uradna fotografa in prici najinima Svedskima sosedoma. 175 slik v 10 minutah. Se David bi bil ponosen na naju : ))

3 komentarji:

  1. Hoj!!
    Marjeta, a ti jes ribe?!! Noro, Cookovi otoki...to bo treba videt ..enkrat...

    LP, 5R

    OdgovoriIzbriši
  2. Carsko, pa to se vama dogaja...
    Nama pa se ze cedijo sline po turkizni vodi
    (se ne teden pa bomo na sipadanu)
    Alesa pa vabiva na nas gumenjak v Prematuri, da nam pokaze te nove ribiske spretnosti :)
    Drgac pa se neprej odkrivamo junglo na Borneu in ko smo se vceraj navelicali divjih slonov, celo ugledali divjega orangutana. Noro!
    Pozdravita Moae in hasta luego!
    T&G

    OdgovoriIzbriši
  3. Marjeta, Sandi me sprasuje, ce ti jes ribe?! (hehe,hihi...)

    Zdaj pa ze nehajta posiljati razglednice po posti in pridita domov, da vaju stepemo, ker tako uzivata (in mi smo fous!!!).

    OdgovoriIzbriši