Machu Picchu

Machu Picchu. Staro Inkovsko mesto. Eno izmed sedmih cudes sveta. Stoletja izgubljeno, skrito med strmimi hribi, zdaj privablja na tisoce obiskovalcev vsak dan. In priblizno toliko je tudi turisticnih agencij, ki v Cuzcu ponujajo izlete, ture, avanture, karte za vlak, pohode, kolesarske spuste, raftinge, ekoloske ture in trekinge do slavnega mesta. Najbolj znani stiridnevni Inka trail (zaseden do konca avgusta) je samo eden izmed kupa moznosti, ki jih imajo. Cene so seveda primerne atrakciji in raztegljive kot spageti. Turisticnih agencij je vec kot restavracij, deklet, ki ti ponujajo masaze in internetnih sobic skupaj. Midva sva precesala dve ulici in obupala. Greva sama? Itak. Prijazni popotniki, so nama dali natancna navodila za posebno pot, ki bi se ji po domace reklo 'okoli riti v varzat'. Nama je bila pot prava dogodivscina in jo priporocava vsem, ki se v bliznji prihodnjosti odpravljate v Peru in se radi izognete klasicnim (dragim) turisticnim paketom. NAVODILA: Iztocni kraj je Cuzco. Odvecno prtljago pustis v hostlu- vecina hrani prtljago brezplacno. Poleg osebne prtljage ne pozabi na repelent, soncno kremo, prigrizke, vodo/tablete za razkuzevanje vode. Okrog Machu Piccuja, so cene vsega 10-kratne. 1.dan: Odrines pred 6. uro zjutraj. Za vsako ceno se moras pogajati in jo dolociti vnaprej. Najprej vzames taksi (3 soli) do terminala za Quillabambo. Ljudje, ki te vlecejo iz taksija, te ne ropajo, ampak ti ponujajo voznjo. --Rabis prevoz do kraja Santa Maria. Izberi cim novejsi kombi z naslonjali za glavo in se pogajaj za ceno (25 solov na osebo). Mozen je cenejsi avtobus, vendar je casovno neugoden. --Po cca 6 urah si v Santa Mariji. Poisci kombi do Santa Terese (10 solov) ali se bolje direktno do Hidroelectrice(dodatni 3 soli). Lahko ujames tudi taksi- ne priporocava. Midva sva taksiju zbila ceno na 14 solov in dobila v zahvalo se druzbo 5tih!potnikov ( dva reveza v prtljazniku). --Ob Hidroelectrici je postaja za vlak (22 solov), ki odrine proti Aquas Calientes ob 16:30. Zelo lepa alternativa je 2 urna hitra hoja ob tirih, po letosnjih poplavah so uredili siroko pespot. Na zacetku poti, takoj za policijo je bliznjica na desni strani v hrib, potem pa sledi ravna pot do Aquas Calientes. 20 minut pred mestom, namesto cez tunel, zavijes desno mimo botanicnega vrta. --V Aquas Clientes je ponudba hotelov ogromna, odlicna cena je 50 solov za sobo s kopalnico za dve noci. Vstopnice za Machu Picchu prodajajo do 21h zraven info tocke ob cerkvi na Plaza de Armas. (126 solov posteni nestudenti/ 63 solov studenti z mednarodno priznano studentsko kartico) 2.dan: Ce zelis na Wayna Picchu, moras biti med prvimi 400timi obiskovalci. Imas dve moznosti- da gres pes na vrh (70 minut), odrines pred 4.uro zjutraj, ali da gres s prvim avtobusom ob 5:30- pozor, zjutraj je vrsta (20 solov). Machu Picchu se odpre ob 6.uri. 3.dan: Postopek ponovis v obratni smeri.

Cez hribe in doline.

Glavna cestna povezava Santa Maria-Santa Teresa

Ko smo se peljali cez potok, se je sofer ustavil na sredi vode in se malo osvezil.

Pot ob progi je lepo urejena.

Poleg pisanih roz, sva na poti videla se jato zelenih papig.Prvi pogled na Machu Picchu.Jeeeee!

Naslednji dan ob 6:02.Sva med prvimi obiskovalci in lahko uzivava ob razgledih na slavno mesto se pred prihodi mnozic. Stojiva na tocki iz katere so slikane vse tipicne slike. Razgled je fantasticen! Za mestom se dviga Wayna Picchu in naju ze nestrpno pricakuje, saj sva dobila stempelj, da greva lahko gor.

Jao, jao. Pot na Wayna Picchu. Sva 2 izmed 400 srecnezev, ki smo vstali sredi noci, da se zdaj vlecemo po zajlah po visokih, drsecih stopnicah...

Na vrhu. Razgled z druge strani. Iz tu so dobro vidne stevilne terase, na katerih so pridelovali hrano.Spust je rahlo strasljiv. Wayna Picchu ne priporocava ljudem z vrtoglavico in strahom pred visino.Lunin tempelj.Spet v mestu-pogled v smeri Kondorjevega templja.Intihuatana, observatorij.Tempelj treh oken. Pomembnost zgradbe se vidi v velikosti in natancni obdelavi kamenja. Neverjetna obdelava kamenja. Seveda vse se vedno stoji brez malte ali cesa podobnega. Natancni so bili tudi pri strehah. Zaradi hudih vetrov, so tramove privezali na posebej oblikovane kamne.

Tudi tu lame skrbijo, da je trava pokosena.

V slavnem mestu in na okoliskih ' grickih' sva prezivela cel dan. Grupe turistov so prihajale in odhajale, midva pa sva letala (pardon, pocasi lezla in sopihala) gor in dol, levo in desno po ulicah, med zgradbami in templji in se nisva mogla nagledati vseh teh neverjetnih oblik kamenja, pozicij, navpicnih teras in vsega skupaj. Da nekdo postavi na vrh prepada eno tako neverjetno mesto! Tega se enostavno ne mores navelicati. Mocno priporocava!

Pot v Hauraz in Cordillera Blanca

Bravo Slovenija! Druge tekme je konec in koncno imava malo casa, da vam opiseva, kako sva se sploh znasla na vrhu prelaza sredi najlepsih perujskih hribov.

Namesto razkosnih avtobusov s sirokimi usnjenimi sedezi s 180 st.nagibom, s klimo, televizijo, toplimi obroki med voznjo in wcjem, sva si raje izbrala mali lokalni avtobusek, ki se edini upa priti do Huaraza po vijugastem makedamu cez impresivni kanjon del Pato. Po lokalnih standardih smo se napolnili od vrha do tal. Kot edina turista, sva imela privilegij sedeti vsak na svojem sedezu tik za voznikom, 'da bova imela lepsi razgled', je pripomnila prodajalka. Namesto udobja, 11 ur zabave. Najprej smo se odpeljali po pol farme kokosi, ki je koncala v gajbicah na vrhu nase prtljage. Voznik se je zgubil in potniki so ga uspesno preusmerili na glavno cesto. Lokalne gospe so nas zalagale s svezim sadjem in Inka colo (trenutni hit v Peruju, rumene barve, okus po antibiotikih za otroke). Avtobus je svigal po makedamu levo, desno, cez hribe in prelaze. Razgledi so bili fantasticni. Kanjon pa tak, da ti sapo vzame- nisva videla ne dna, ne neba. V zadnjem tunelu pa ..psssss...gumi defekt.

Neprijazni tunel.

Sledila je akcija. Uigrana ekipa je gumo zamenjala v cetrt ure. Koncno v Huarazu. Mesto na visini 3100m je glavna baza za trekinge po okoliskem hribovju. Ker sva se pripeljala z morske obale, naju je hitro napadel hud glavobol. Ok. Treba se bo aklimatizirati. Nic boljsega- en dan sva polezavala po hostlu, se sprehajala po mestu, jedla sladkarije in pila do onemoglosti. Naslednji dan sva se pogumno zagrizla v bliznji hrib. Srecala sva Ceha iz odprave na Alpamayo, ki sta tudi imela svoj 'prvi aklimatizacijski trening' in skupaj smo raziskali hribovske vasice.

Zenica nas je prehitela ze po prvem ovinku.

Vecina otrok sicer 'fehta' za sladkarije, na najino sreco se hocejo pa kaksne lepe punce tudi slikati....in odpujsala sta domov.

Na zasluzeni vecerji po celodnevnem pohodu. Poglejte te nore porcije!

Cas je se za visji podvig. Greva do lagune 69 na visini 4600m! Ena zanimiva posebnost izletov v Cordillero Blanko je, da te pripeljejo na izhodisce poti, ki je recimo v visini 3900m ali pa se visje.Najprej sva se sprehodila po travnati dolini. Ob vijugasti reki raste na tisoce roz, pasejo se osli in konji.

Marjetice velikanke.

Zatocisca za pastirje.

Prijetne ravnice je bilo na zalost se prehitro konec. Korak za korakom ure in ure, sva se po vijugasti poti vlekla navzgor in navzgor. Na eni strani je sumel slap, na drugi strani so se dvigala mogocna gorovja, jezera v daljavi. Verjetno je narava kar buhtela od lepote, vendar sva se midva ukvarjala predvsem sama s sabo in s tem, kako poloviti par molekul kisika, ki so plesale okrog naju. Ko stopas v hrib, se ti v glavi vedno porajajo ista vprasanja na temo...'Zakaj mi je tega treba?' in ko prides do cilja, ti je vedno znova jasno.

Neverjetna laguna 69

Najin povratek se je koncal z vratolomno voznjo taksista. Celo pot navzdol sem sumila, da nam ne upa priznati, da se mu je pokvarila zavora, nakar je tik pred vasjo v trenutku ustavil pred credo krav. V hostlu so naju napojili s koka cajem in glavobol je cudezno izginil. Bela kordiljera naju je povsem zasvojila, ni variante, da ne greva se kam. In sva sla. Na Santa Cruz trek, ampak tokrat bolj na 'komot'- z vodici in oslicki, ki so nam nosili hrano in opremo za kampiranje.

Nalaganje opreme. Kapo dol, oslicki so neverjetni.Obdelovanje zemlje na visini 4000m.

Se zadnji klepet z domacini in adijo civilizacija.

4 dnevni Santa Cruz trek je eden najlepsih na svetu. Odpravis se v osrcje najlepsih vrsacev, hodis ob rekah in mimo jezer. Pokrajina se spreminja in preseneca za vsakim ovinkom. Zivali je na tej visini bolj malo, v glavnem se srecujes z delovnimi oslicki, kaksno ptico in zuzelko. Na visinah, kjer je pri nas v Evropi samo se kamenje in sneg, tu rastejo drevesa, kaktusi in celi kupi roz. Mimogrede se posladkas s kakimi 'a la brusnicami'. Po urah hoje te caka topla vecerja, koka caj in ledena noc. Neskoncno stevilo zvezd na nebu si ogledas v sekundi med tekom iz jedilnega sotora do wcja v naravi in nazaj do sotorcka, kjer te caka topla spalka. Kljub temu, da je trek najbolj popularen dalec naokoli, je vse prej kot lahek. Po prvi noci, so se v dolino morala vrniti tri ne dovolj pripravljena dekleta. Ostale je cakal najtezji dan- prehod prelaza. Kdo in zakaj je prvi prisel na vrh, ze veste. Sledila sta se dva fantasticna dneva, kjer sape nismo vec izgubljali zaradi visine ampak zaradi norih razgledov. Ne samo narava, tudi vodica in pohodni prijatelji so nama pricarali nepozabno dozivetje sredi perujskih mogocnih velikanov.

vsi na vrhu prelaza

taborPo tezkem dnevu, smo nase stirinozne prijatelje posteno razvajali in crkljali.

Pogled s sotora.

Spet v dolini.

Kaktusi ne rastejo v lonckih, ampak kar na skalah.'Survivors', preziveli

'Jeee, konc sihta!'

Kratko obvestilo za vse navijace

Nogometna vrocica je segla dalec v Cordillero Blanco. Vroci pogovori so se koncali s stavo-drzava tistega, ki bo prvi cez prelaz, bo zmagala na svetovnem prvenstvu. Angleza, Brazilka, Danec in midva smo se pognali v hrib. Boj je bil hud, klanec neskoncen, kisik smo lovili v molekulah, ampak najina motivacija je bila mocnejsa. Dragi prijatelji, SLOVENIJA je prva osvojila prelaz!

Midva sva naredila, kar sva lahko, zdaj pa drzimo pesti se za nase nogometase!Na vrhu prelaza

Kdor ne skace ni Sloven´c!

Juzna Amerika-spet na celini

Poslovila sva se od Pacifiskih otokov, saj je cas, da zacneva raziskovati juznoamerisko celino. Pred poletom v Peru sva par dni prezivela v Cilu.

Valparaiso- 1.vtis, ko sva se v mesto pripeljala ob polnoci: sami klanci. Res je, da sva po dusi hribolazca, ampak da imas 200m visinske razlike do prve sprejemljive restavracije, je pa vseeno hudo. Ampak mesto naju je hitro osvojilo s svojimi barvami, poulicnimi poslikavami in predvsem toplimi ljudmi. V hostlu so naju presenetili z domacim polnozrnatim kruhom. Gledaliska umetnica naju je povabila na jugo (po nase sok iz sveze stisnjenega sadja) in nama zaupala svojo zivljensko zgodbo in dala se vrsto odlicnih nasvetov, kaj naj si ogledava po Ameriki. V mestu sva bila za velik drzavni praznik. Praznovanje na najino zalost ni bilo prevec v latino stilu- cel dan smo lahko spremljali le svecano oblecene vojake in njihove koracnice po mestu.

pisana procelja his

Edina pomankljivos najinega hostla- da je na vrhu tele ulice.Poslikano je vse; hise, stopnice, ograje.

vojaska parada

Santiago- Ker sva bila v mestu le eno popoldne sva se odlocila, da si ga ogledava po navodilih Lonely Planeta. Tura se je zacela z obiskom tradicionalne pivnice La Piojera, kjer moras poskusiti slavno terramoto- mesanico mladega belega vina, ananasovega sladoleda in likerja. Bilo je poldne, pivnica pa polna ljudi. K nama sta prisedla dva Cilenca. Po parih pozirkih so padle vse jezikovne ovire in po parih urah smeha smo se zidane volje poslovili. S tem pa se je tudi koncal najin ogled mesta.

pivski prijatelji

Lima- prestolnica Peruja. Veliko, raznoliko mesto, na enem koncu mogocne kolonialne zgradbe, na drugem revne barake, bogastvo in revscina, prijazni ljudje in gnezdo kriminala, mesto umetnikov, raj za nakupe, parki, cerkve, promet za pogumne...Na naju je najvecji vtis naredila hrana. Degustirala sva po restavracijah in po ulicah in se zdaj se nama cedijo sline...

center Lime

park ljubezni

Ko v vrsti pred vozickom s hrano na ulici stoji poleg zensk in otrok se 20 odraslih moskih, potem ves, da gre zares. Po potrpezljivem cakanju sva prisla do bozanske sladice- mlecni riz+cokoladni riz+gost kompot s celimi kosi marelic, breskev, sliv, jabolk+kondenzirano mleko+ cimet za povrh. Odpeljala sva se na sever v mesto Chiclayo, ki nama je sluzilo kot baza za raziskovanje zanimivih okoliskih krajev. Obiskala sva malo ribisko vasico Pimentel. Ze 3000 let se okrog poldneva odvija isti prizor.Iz morja se na obalo vrnejo ribici v posebnih iz trstike narejenih colnih. Cas je za nakup svezih rib in rakov.

Mante-pogajanja so huda, saj je palacinka z manto odlicna lokalna specialiteta. Ales se strinja.

Pocitek v modernem colnu.

Precej nepoznan zaklad pa se skriva v Sipanu. Ce hoces priti do njega poceni, se vsedes na lokalni avtobus. In tu se zabava zacne. Najprej nalozijo na streho avtobusa vrece. Potem jih nalozijo se na par sedezev do vrha. Potem nalozijo se par vrec na streho. Potniki se razporedimo po prostih sedezih. Ko jih zmanjka, se ljudje posedejo po rockah in kolenih. Ni problema, vsi se lahko peljemo. Naenkrat. Po eni uri poskakovanja po makedamu, si vsi oddahnemo. Gospa, ki je sedela za vrecami in jih celo pot drzala, je dobro opravila svoje delo. Sofer placa riksarju, da naju odpelje do najdisca, da njemu ni treba. Zagledava nekaj, kar izgleda kot hrib. V resnici pa so v njem sele leta 1987 nasli kraljevo grobnico ljudstva Moche. V glavni grobnici vladarja Lord of Sipan so nasli stotine neprecenljivih predmetov, zlatega okrasja, opreme, orozja in posod, nasli so tudi odgovore na stevilna vprasanja o kulturi starodavnega ljudstva. Arheoloska razkopavanja so se vedno v polnem teku.

Kaj se se skriva v hribu?

Pocasi in previdno.Dela se dolgo ne bo zmanjkalo.

Lord of Sipan- rekonstrukcija grobnice, originali so na varnem.

en delcek zlatega okrasja

Dalec v notranjosti blizu Chachapoyasa, glavnega mesta amazonskega predela Peruja, se skriva se en arheoloski biser. Trdnjavo Kuelap so zgradila hribovita ljudsta Chachapoyas- bojevniki oblakov, ki so tu zivela se pred prihodom Inkov. Trdnjavo vsako leto obisce okrog 4000 tujcev. Za primerjavo: Machu Picchu ima 4000 obiskovalcev na dan. Vzrok je verjetno v tem, da se trdnjava nahaja na vrhu tritisocaka, 3 ure makedamske voznje od mesta, ki je 12 ur voznje od naslednjega mesta. Mislim, da je to velika prednost, ceprav je lokalna vizija gotovo drugacna. V zadnjih letih vlagajo velike denarje v promocijo in lahko se zgodi, da bodo tradicionalne vasi v parih letih zamenjala turisticna naselja.

Glavno prevozno sredstvo v vaseh so osli in mule.

Lame skrbijo za urejeno oklico trdnjave. Zid se dviga do 20 metrov visoko.

Ostanki okroglih his znotraj trdnjave.

Rekonstrukcija hise. Okrasje ima poseben verski pomen. Najin arheoloski pohod po severu Chila sva zakljucila v mestu Trujillo. Najprej naju je skoraj kap, ko sva se ustavila pred edinim cenovno sprejmljivim hotelom v mestu. Zakaj sva na koncu ostala v hotelu v sobi, ki je bolj spominjala na hlev kot na clovesko prebivalisce, s posteljo, ki se je ugreznila en meter, tako da sva celo noc lezla na sredino, ..pustimo druge detajle. ? Mislim, da naju je preprical stari ata, ki je izza vogla prisel z vreckami na nogah in nama voscil dobro jutro. Naslednji dan sva ga videla v cevljih. Se en dan kasneje, je cela druzina jedla vecerjo in se en dan kasneje so zaceli barvati stene. Ce bi jim placala se za kaksno noc, bi mogoce kupili se kaksno cistilo...

Plaza de Armas in barvite kolonialne zgradbe v ozadju.

Obiskala sva Chan Chan, najvecje mesto na svetu zgrajeno iz blata (14 km2) iz casa pred inkovskega Chimu imperija.

okrasje palace v mestu Chan Chan

Tschudi kompleks, v tistih casih so se stene dvigale do 10 metrov visoko.

V okolici je se vrsta piramid ljudstva Moche, prav tako zgrajenih iz blatnih kvadrov. Najvecja predkolumbijska struktura v Peruju je piramida sonca, pa tudi druge ne zaostajajo. Njihova znacilnost so bile s simboli pobarvane stene, ne samo v notranjosti ampak tudi zunaj. Ko so se navelicali ene piramide, so drugo zgradili cez njo in jo pobarvali. V piramidi Lune so tako nasli 5 piramid.

piramida Esmeralda

Dobro ohranjena stena, na sliki njihovo glavno bozanstvo.

Okrog piramid pa ne lezi samo kamenje ampak tudi prav posebni stirinozci. Peruvijski brezdlacni psi so prav posebne zivalice. Njihova telesna temperatura je visja kot pri obicajnih psih, zato so jih v starih casih uporabljali kot grelce pri ljudeh z artritisom.

Na vrhu ograje naju je sredi belega dneva pozorno spremljala neke vrste sova. Najvecje presenecenje kar se zivali tice pa naju je cakalo sredi ulice v mestu.

pingvin s svojim bodyguardom

Trujillo je mesto plesa in velikih zabav.

Plesalke sredi ulice so del politicne propagande, saj se blizajo volitve.

Ales se je prepustil frizerski vajenki Melisi. Zabava za celo ulico- smo se vec smejali kot strigli.

Zadnji dan je celo mesto vrvelo v pripravah na praznovanje posebnega verskega praznika- pri nas ga praznujemo pod imenom Sveto resnje telo oziroma Telovo. Skupine iz razlicnih krajev so pobarvale in okrasile cel krog ceste okrog glavnega trga; pot za procesijo. Postavili so ogromen oder za obrede in malo manjsi za bend. Popoldne se je zacelo praznovanje. Latino ritmi so doneli po mestu, nepregledne mnozice ljudi so napolnile trg in vse stranske ulice. Obredi, pesmi, molitve. V zrak so spuscali golobe, pisane listice, petarde in rakete. Zvonili so zvonovi, bend je menjal rock in salso, za konec pa je zadonela se koracnica. Brez tega ocitno v latino ameriki ne gre.

mrzlicne priprave

in praznovanje