Pot v Hauraz in Cordillera Blanca

Bravo Slovenija! Druge tekme je konec in koncno imava malo casa, da vam opiseva, kako sva se sploh znasla na vrhu prelaza sredi najlepsih perujskih hribov.

Namesto razkosnih avtobusov s sirokimi usnjenimi sedezi s 180 st.nagibom, s klimo, televizijo, toplimi obroki med voznjo in wcjem, sva si raje izbrala mali lokalni avtobusek, ki se edini upa priti do Huaraza po vijugastem makedamu cez impresivni kanjon del Pato. Po lokalnih standardih smo se napolnili od vrha do tal. Kot edina turista, sva imela privilegij sedeti vsak na svojem sedezu tik za voznikom, 'da bova imela lepsi razgled', je pripomnila prodajalka. Namesto udobja, 11 ur zabave. Najprej smo se odpeljali po pol farme kokosi, ki je koncala v gajbicah na vrhu nase prtljage. Voznik se je zgubil in potniki so ga uspesno preusmerili na glavno cesto. Lokalne gospe so nas zalagale s svezim sadjem in Inka colo (trenutni hit v Peruju, rumene barve, okus po antibiotikih za otroke). Avtobus je svigal po makedamu levo, desno, cez hribe in prelaze. Razgledi so bili fantasticni. Kanjon pa tak, da ti sapo vzame- nisva videla ne dna, ne neba. V zadnjem tunelu pa ..psssss...gumi defekt.

Neprijazni tunel.

Sledila je akcija. Uigrana ekipa je gumo zamenjala v cetrt ure. Koncno v Huarazu. Mesto na visini 3100m je glavna baza za trekinge po okoliskem hribovju. Ker sva se pripeljala z morske obale, naju je hitro napadel hud glavobol. Ok. Treba se bo aklimatizirati. Nic boljsega- en dan sva polezavala po hostlu, se sprehajala po mestu, jedla sladkarije in pila do onemoglosti. Naslednji dan sva se pogumno zagrizla v bliznji hrib. Srecala sva Ceha iz odprave na Alpamayo, ki sta tudi imela svoj 'prvi aklimatizacijski trening' in skupaj smo raziskali hribovske vasice.

Zenica nas je prehitela ze po prvem ovinku.

Vecina otrok sicer 'fehta' za sladkarije, na najino sreco se hocejo pa kaksne lepe punce tudi slikati....in odpujsala sta domov.

Na zasluzeni vecerji po celodnevnem pohodu. Poglejte te nore porcije!

Cas je se za visji podvig. Greva do lagune 69 na visini 4600m! Ena zanimiva posebnost izletov v Cordillero Blanko je, da te pripeljejo na izhodisce poti, ki je recimo v visini 3900m ali pa se visje.Najprej sva se sprehodila po travnati dolini. Ob vijugasti reki raste na tisoce roz, pasejo se osli in konji.

Marjetice velikanke.

Zatocisca za pastirje.

Prijetne ravnice je bilo na zalost se prehitro konec. Korak za korakom ure in ure, sva se po vijugasti poti vlekla navzgor in navzgor. Na eni strani je sumel slap, na drugi strani so se dvigala mogocna gorovja, jezera v daljavi. Verjetno je narava kar buhtela od lepote, vendar sva se midva ukvarjala predvsem sama s sabo in s tem, kako poloviti par molekul kisika, ki so plesale okrog naju. Ko stopas v hrib, se ti v glavi vedno porajajo ista vprasanja na temo...'Zakaj mi je tega treba?' in ko prides do cilja, ti je vedno znova jasno.

Neverjetna laguna 69

Najin povratek se je koncal z vratolomno voznjo taksista. Celo pot navzdol sem sumila, da nam ne upa priznati, da se mu je pokvarila zavora, nakar je tik pred vasjo v trenutku ustavil pred credo krav. V hostlu so naju napojili s koka cajem in glavobol je cudezno izginil. Bela kordiljera naju je povsem zasvojila, ni variante, da ne greva se kam. In sva sla. Na Santa Cruz trek, ampak tokrat bolj na 'komot'- z vodici in oslicki, ki so nam nosili hrano in opremo za kampiranje.

Nalaganje opreme. Kapo dol, oslicki so neverjetni.Obdelovanje zemlje na visini 4000m.

Se zadnji klepet z domacini in adijo civilizacija.

4 dnevni Santa Cruz trek je eden najlepsih na svetu. Odpravis se v osrcje najlepsih vrsacev, hodis ob rekah in mimo jezer. Pokrajina se spreminja in preseneca za vsakim ovinkom. Zivali je na tej visini bolj malo, v glavnem se srecujes z delovnimi oslicki, kaksno ptico in zuzelko. Na visinah, kjer je pri nas v Evropi samo se kamenje in sneg, tu rastejo drevesa, kaktusi in celi kupi roz. Mimogrede se posladkas s kakimi 'a la brusnicami'. Po urah hoje te caka topla vecerja, koka caj in ledena noc. Neskoncno stevilo zvezd na nebu si ogledas v sekundi med tekom iz jedilnega sotora do wcja v naravi in nazaj do sotorcka, kjer te caka topla spalka. Kljub temu, da je trek najbolj popularen dalec naokoli, je vse prej kot lahek. Po prvi noci, so se v dolino morala vrniti tri ne dovolj pripravljena dekleta. Ostale je cakal najtezji dan- prehod prelaza. Kdo in zakaj je prvi prisel na vrh, ze veste. Sledila sta se dva fantasticna dneva, kjer sape nismo vec izgubljali zaradi visine ampak zaradi norih razgledov. Ne samo narava, tudi vodica in pohodni prijatelji so nama pricarali nepozabno dozivetje sredi perujskih mogocnih velikanov.

vsi na vrhu prelaza

taborPo tezkem dnevu, smo nase stirinozne prijatelje posteno razvajali in crkljali.

Pogled s sotora.

Spet v dolini.

Kaktusi ne rastejo v lonckih, ampak kar na skalah.'Survivors', preziveli

'Jeee, konc sihta!'