V objemu ledenika

Toplo soncno jesensko jutro. Nasa cetica s popolno bojno opremo koraka proti ledeniku Franca Jozefa.

Z derezami je hoja po ledeni drsalnici sala mala. Par minut in ze zacnemo odkrivati neverjetne ledeniske oblike. Pod skrbnim ocesom vodicke, se ucimo osnov premikanja po ledeniku. Nasa vodicka je par mesecev zivela v Sloveniji in je pripomnila, da jo nasa lepa dezela spominja na Novo Zelandijo! Mogoce ne ravno tale ledenik...

Ledeniske razpoke izgledajo od dalec prav simpaticne. Vendar se nasa pot vedno bolj oza in oza. Zenske se posteno naucimo, da se z boki prerinemo skozi.

Sledi spust v prvo jamo, zanimivo- brez klavstrofobicnih obcutkov. Ocitno pomaga, da je vse svetlo.spust

skozi tunel

na dnuresilna vrvica

lep razgled

hitro ven iz hladilne skrinje

Pingvinji spust v drugo jamo. Tik pred razbito ustnico : (v ledeniski katedrali

Bilo je super! in ledeno mrzlo.

Flower power po Novi Zelandiji

Ko sva priletela v Auckland, naju je ze nestrpno cakala na parkiriscu. Bila je ljubezen na prvi pogled. Ne vem, cesa sva bila bolj vesela- samostojnost, fleksibilnosti, polnega hladilnika hrane, da veva, kje bova spala ali preprosto tega, da nama tri tedne ni treba nosit tezkega nahrbtnika in si zato brez strahu pred preveliko tezo lahko kupiva najvecjo Nutello.

najina cvetoca hisa potujoca

Nove Zelandije sva se lotila na severu, ker sva upala, da ima morje se dovolj stopinj, da brez ozeblin preziviva skok v vodo. Bay of Islands, morje ima 18 stopinj. Brrrrr. Ampak motivacija je bila dovolj velika. Ce najdemo delfine in ce nam vodja da zeleno luc, se jim lahko pridruzimo v vodi. Po pol ure nestrpnega skeniranja morja, smo jih odkrili dalec stran. Jeeee! Kapitanka je v trenutku obrnila ladjo in odglisirala v pravi smeri. Ko smo se ustavili pri njih, me je kar malo stisnilo. Nasli smo najvecje pripadnike- 3,5metrske delfine! Niso lacni in nimajo mladickov, dobili smo zeleno luc za skok v vodo. 'Go, go, go!' Polni adrenalina mrzlega morja sploh nismo obcutili. Pognali smo se v vodo, in zaceli plavati za njimi. Po navodilih smo kricali v rorcke od maske, se vrteli v krogih in ... Delfini so divji, to pomeni, da se sami odlocijo ali se bodo priblizali ljudem v vodi ali ne. Ce smo jim dovolj zanimivi, glasni, pisani (to pomeni, da odpadejo topla neoprenska oblacila), potem pridejo....in so prisli! Tudi oni so spuscali zvoke in plavali okrog nas in nas cakali, ce smo plavali za njimi. Noro! Delfini so prave face!

bottlenose delfina

Po treh rundah v vodi, ko smo podrli vse osebne hitrostne rekorde v plavanju, smo se poslovili od simpaticnih velikanov in se sli spocit in pogret na enega od zelenih otokov.

otok Urupukapuka

Znimivo ime, a ne. Ker naju je zanimalo, kdo so ljudje, ki so poimenovali vecino krajev, katerih imena si je nemogoce zapomniti, sva se naslednji dan ustavila pri maorski druzini. Jim naju je ucil umetnosti oblikovanja kosti (bone carving), njegova zena pa je z nama klepetala o njihovi preteklosti, tradiciji, znanjih o naravi, ki jih se zmeraj prenasajo iz roda v rod. Odnosi z ostalimi prebivalci in polozaj Maorov v Novi Zelandiji je neprimerljiv z Avstralskimi Aborigini. Maori so ponosno ljudstvo, ki se je ze od vsega zacetka bojevalo za svoje pravice. Bojni plesi in strasne grimase so dandanes sicer le se turisticna atrakcija, ampak v preteklosti so ocitno naredili svoje. Veliko napisov je dvojezicnih, drzava podpira sole in ohranjanje tradicije. Vec kot 1000 let nazaj so prve ladje iz otoka blizu Havajev priplule na obalo, ki se imenuje Hokianga Harbour, Jimovi otroci predstavljajo njihovo 69 generacijo.

najin ucitelj Jim

Maori so zabavni ljudje in po parih urah smeha sta kosa goveje kosti klub najinim nerodnim prstom pocasi dobila spodobno obliko.

najina izdelka

Oblikovanje slavnega maorskega 'pounami', 'jade' zelenega kamna pa kdaj drugic.

Novozelandci sebe imenujejo Kiwiji. Ne po sadezu, ampak po njihovem slavnem pticu, ki ne leti. V naravi ga je skoraj nemogoce najti, lahko pa jih obiscemo v Kiwi hisah, kjer jih skrbno varujejo pred njihovimi plenilci (mackami, posumi, podganami, psi). Ljudje so neverjetno prijazni. Garmin je nepotrebna oprema- ko odpres zemljevid, dobis v roku 10 sekund ze pravo smer. Ljudje se ustavijo, ce je treba tudi obrnejo avto, ti povejo kako in kam, malo poklepetajo, in za konec se navrzejo kaksno salo in dober nasvet. Ker je zgubljanje ena najinih glavnih znacilnosti, sva tako izvedela za enega najbolj nenavadnih javnih stranisc. V mestu Kawakawa stoji zadnje delo nasega slavnega soseda Avstrijca Hundretwasserja, ki je svoja zadnja leta zivljenja prezivel prav tu.

javno stranisce v Kawakawi

Zanimivih krajev v Novi Zelandiji ne manjka in tako sva nekje med zelenimi gricki nasla tudi hisico Bilba Bogataja, ki ga pa na zalost ni bilo doma. Najbrz kje isce prstan.

Sredisce severnega otoka je zelo geotermicno aktivno. Iz gozdov se kadi dim, termalni vrelci so za vsakim vogalom, brbotajoci blatni bazeni in nenavadne barve majhnih jezerc. Lepo za pogledati, ampak kaj, ko zaradi zvepla vse smrdi po gnilih jajcih.

termalni vrelci

mud pools

nenavadno jezero v Waiotapu

Kot prava planinca sva se po svez zrak odpravila v nacionalni park Torangiro. Torangiro alpine crossing je celodnevni pohod cez vulkansko obmocje. Gore in skale so precej bolj temne kot sva jih navajena in pokrajina je nenavadna.

V ozadju Mt.Ngauruhe

Na sprehodu cez krater sva najprej preverila, ce se pod nama kaj dogaja. Na sreco ne.

eno izmed jezer Emerald

Na severnem otoku sva si ogledala se svetlece jamske crve in preverila, ce jamarji poznajo Postonjsko jamo. Seveda da jo. Triurna plovba cez morje in ze sva pristala na juznem otoku. Po priporocilih svetovnih popotnikov Tine in Gasperja sva se Abel Tasman parka lotila s kajakom. Super ideja!

Sandfly zaliv (zaliv je krasen, zelo drugacno mnenje imava o pozresnih musicah)

water taksi, ko je oseka

In se ena zivalska dogodivscina za konec. Ko sva se priblizala mladim tjulnom, so si najin kajak izbrali za tobogan. Midva sva bila seveda navdusena in sva jih cisto premeckala, ostali kajakasi pa so naju zeleni od zavisti slikali.

spredaj-tale je moj

zadaj-tale pa od Alesa

Zadnji utrinki Avstralije

Vzhodna obala Avstralije in Great barrier reef. Prvega podviga- iskanje malega Nema, sva se lotila zelo profesionalno. Veliki koralni greben smo obdelali odprtih uci (in ust, kar se pod vodo ni prevec obneslo). Obkrozale so nas ribe vseh mogocih barvnih kombinacij, velikosti in oblik. Vcasih kar ne mores verjeti, da prav vidis. Na sreco smo Nemota nasli, se preden so se Kitajci odlocili s svojo ladjo zaletavati v nezne korale in razlivati svinjarijo v enega najbolj obcutljivih ekosistemov.

Vsi srecni smo se kljub dezju, razburkanemu morju in vonju po kisu, s katerim smo si polivali ozige meduz, odzibali na kopno. Drugi podvig- iskanje koale v naravi, se je izkazal za malo bolj zahtevnega. Zacela sva na Magnetic otocku.

Slovensko nemska ekspedicija je v 10 urah preiskala cel otok po dolgem in pocez in se sestradana in porazena vrnila v hostel. Edini uspeh je bilo neko nejasno kruljenje iz grmovja, ki smo ga razglasili za pozdrav koale. V hostlu sta nas pricakala posum in kaca.

Posum in kaca...zanimiva kombinacija.Se posebej zato, ker smo v hostlu nasli Avstralca, ki se je posuma bal, kace pa ne in je bil pripravljen narediti vtis na prestrasena evropska dekleta.

Presenecena kaca je po hitrem postopku pristala na najblizjem travniku in se sploh ni zavedala, kaksno sreco je imela, da se je ni s palico in kamnom lotil krepak slovenski fant. Se dobro. Zjutraj nam je lastnik povedal, da je to njegova domaca kaca, ki mu namesto macke odganja nadlezne ptice... Dez nama je prekrizal nekaj avanturisticnih planov (ocitno bo treba tudi v Avstralijo se kdaj), vendar sva koalo vseeno nasla v majhnem nacionalnem parku v Noosi.

Ta siva gmota med vejami je koala.

Ales je za nagrado celo popoldne prehiteval najstnike po valovih kot pravi bodyboard profesionalec. Za slovo sva zadnji dan prezivela med avstralskimi dvo in stirinoznimi prijatelji v Lone Pine Koala parku v Brisbanu.

cisto ta prava mehka zaspanka

emu

se en zaspani kenguru

obkrozen s kenguruji

In ravno ko sva se navadila na humor avstralskih soferjev avtobusov in sva skoraj ze prepricala najin buremang, da bi se kdaj vrnil nazaj, je bil cas za odhod.