Flower power po Novi Zelandiji

Ko sva priletela v Auckland, naju je ze nestrpno cakala na parkiriscu. Bila je ljubezen na prvi pogled. Ne vem, cesa sva bila bolj vesela- samostojnost, fleksibilnosti, polnega hladilnika hrane, da veva, kje bova spala ali preprosto tega, da nama tri tedne ni treba nosit tezkega nahrbtnika in si zato brez strahu pred preveliko tezo lahko kupiva najvecjo Nutello.

najina cvetoca hisa potujoca

Nove Zelandije sva se lotila na severu, ker sva upala, da ima morje se dovolj stopinj, da brez ozeblin preziviva skok v vodo. Bay of Islands, morje ima 18 stopinj. Brrrrr. Ampak motivacija je bila dovolj velika. Ce najdemo delfine in ce nam vodja da zeleno luc, se jim lahko pridruzimo v vodi. Po pol ure nestrpnega skeniranja morja, smo jih odkrili dalec stran. Jeeee! Kapitanka je v trenutku obrnila ladjo in odglisirala v pravi smeri. Ko smo se ustavili pri njih, me je kar malo stisnilo. Nasli smo najvecje pripadnike- 3,5metrske delfine! Niso lacni in nimajo mladickov, dobili smo zeleno luc za skok v vodo. 'Go, go, go!' Polni adrenalina mrzlega morja sploh nismo obcutili. Pognali smo se v vodo, in zaceli plavati za njimi. Po navodilih smo kricali v rorcke od maske, se vrteli v krogih in ... Delfini so divji, to pomeni, da se sami odlocijo ali se bodo priblizali ljudem v vodi ali ne. Ce smo jim dovolj zanimivi, glasni, pisani (to pomeni, da odpadejo topla neoprenska oblacila), potem pridejo....in so prisli! Tudi oni so spuscali zvoke in plavali okrog nas in nas cakali, ce smo plavali za njimi. Noro! Delfini so prave face!

bottlenose delfina

Po treh rundah v vodi, ko smo podrli vse osebne hitrostne rekorde v plavanju, smo se poslovili od simpaticnih velikanov in se sli spocit in pogret na enega od zelenih otokov.

otok Urupukapuka

Znimivo ime, a ne. Ker naju je zanimalo, kdo so ljudje, ki so poimenovali vecino krajev, katerih imena si je nemogoce zapomniti, sva se naslednji dan ustavila pri maorski druzini. Jim naju je ucil umetnosti oblikovanja kosti (bone carving), njegova zena pa je z nama klepetala o njihovi preteklosti, tradiciji, znanjih o naravi, ki jih se zmeraj prenasajo iz roda v rod. Odnosi z ostalimi prebivalci in polozaj Maorov v Novi Zelandiji je neprimerljiv z Avstralskimi Aborigini. Maori so ponosno ljudstvo, ki se je ze od vsega zacetka bojevalo za svoje pravice. Bojni plesi in strasne grimase so dandanes sicer le se turisticna atrakcija, ampak v preteklosti so ocitno naredili svoje. Veliko napisov je dvojezicnih, drzava podpira sole in ohranjanje tradicije. Vec kot 1000 let nazaj so prve ladje iz otoka blizu Havajev priplule na obalo, ki se imenuje Hokianga Harbour, Jimovi otroci predstavljajo njihovo 69 generacijo.

najin ucitelj Jim

Maori so zabavni ljudje in po parih urah smeha sta kosa goveje kosti klub najinim nerodnim prstom pocasi dobila spodobno obliko.

najina izdelka

Oblikovanje slavnega maorskega 'pounami', 'jade' zelenega kamna pa kdaj drugic.

Novozelandci sebe imenujejo Kiwiji. Ne po sadezu, ampak po njihovem slavnem pticu, ki ne leti. V naravi ga je skoraj nemogoce najti, lahko pa jih obiscemo v Kiwi hisah, kjer jih skrbno varujejo pred njihovimi plenilci (mackami, posumi, podganami, psi). Ljudje so neverjetno prijazni. Garmin je nepotrebna oprema- ko odpres zemljevid, dobis v roku 10 sekund ze pravo smer. Ljudje se ustavijo, ce je treba tudi obrnejo avto, ti povejo kako in kam, malo poklepetajo, in za konec se navrzejo kaksno salo in dober nasvet. Ker je zgubljanje ena najinih glavnih znacilnosti, sva tako izvedela za enega najbolj nenavadnih javnih stranisc. V mestu Kawakawa stoji zadnje delo nasega slavnega soseda Avstrijca Hundretwasserja, ki je svoja zadnja leta zivljenja prezivel prav tu.

javno stranisce v Kawakawi

Zanimivih krajev v Novi Zelandiji ne manjka in tako sva nekje med zelenimi gricki nasla tudi hisico Bilba Bogataja, ki ga pa na zalost ni bilo doma. Najbrz kje isce prstan.

Sredisce severnega otoka je zelo geotermicno aktivno. Iz gozdov se kadi dim, termalni vrelci so za vsakim vogalom, brbotajoci blatni bazeni in nenavadne barve majhnih jezerc. Lepo za pogledati, ampak kaj, ko zaradi zvepla vse smrdi po gnilih jajcih.

termalni vrelci

mud pools

nenavadno jezero v Waiotapu

Kot prava planinca sva se po svez zrak odpravila v nacionalni park Torangiro. Torangiro alpine crossing je celodnevni pohod cez vulkansko obmocje. Gore in skale so precej bolj temne kot sva jih navajena in pokrajina je nenavadna.

V ozadju Mt.Ngauruhe

Na sprehodu cez krater sva najprej preverila, ce se pod nama kaj dogaja. Na sreco ne.

eno izmed jezer Emerald

Na severnem otoku sva si ogledala se svetlece jamske crve in preverila, ce jamarji poznajo Postonjsko jamo. Seveda da jo. Triurna plovba cez morje in ze sva pristala na juznem otoku. Po priporocilih svetovnih popotnikov Tine in Gasperja sva se Abel Tasman parka lotila s kajakom. Super ideja!

Sandfly zaliv (zaliv je krasen, zelo drugacno mnenje imava o pozresnih musicah)

water taksi, ko je oseka

In se ena zivalska dogodivscina za konec. Ko sva se priblizala mladim tjulnom, so si najin kajak izbrali za tobogan. Midva sva bila seveda navdusena in sva jih cisto premeckala, ostali kajakasi pa so naju zeleni od zavisti slikali.

spredaj-tale je moj

zadaj-tale pa od Alesa