Mestne prigode

V Melbournu ocitno brez zapletov ne gre. Ko vrneva avto, najdeva hostel s (samo) 400 posteljami, ki ne shranjuje nahrbtnikov popotnikom, ki morajo pocakati na nocni avtobus. Kaj pa zdaj? Odsopihava na postajo in najdeva omarice z omaricomatom. Kot se za prava balkanca spodobi, takoj ugotoviva, da lahko z malo zaleta zabaseva oba nahrbtnika v eno omarico. Super. Se placava omaricomatu in greva. ..Ampak stevilke najine omarice ni na ekranu. Izbereva eno iz seznama, jaz jo drzim odprto, Ales vlece nahrbtnike ven iz prejsnje, base v novo, teceva k omaricomatu in...najine omarice ni vec. ??? Mogoce bi pa vseeno najprej prebrala navodila. Najprej dolarcki, potem stevilka, potem polnis omarico. Ok. Ponoviva vajo, teceva, vleceva, baseva... v tretje gre rado, omarica se zaklene. Juhu! Midva se vsa vesela reziva ko pocena macka, guncava afne med omaricami, se slikava... Nakar zagledava, da so po celi sobi namescene kamere. Po hitrem postopku zgineva, preden naju kam odpeljejo. Cas je za potep po mestu. Odpeljeva se z zastonj turisticnim tramvajem en krog po mestu in odkrijeva povsem obicajno domaco zival na precej neobicajnem mestu.

krava na drevesu, Melbourne

Se eno zelo priljubljeno domaco zival najdeva sredi ulice v Adelaide. Seveda v mestih niso samo permanentne zivali, ampak tudi pravi pernati lepotci.

Torrens river, Adelaide

15 km iz mesta Adelaide je Port -pristanisce. Odlociva se za kolesarski izlet.

S polno vreco hrane se namestiva na rob pomola, pripravljena na vecurno cakanje. Po pripovedih popotnikov, tu vcasih mimo priplava kak delfin. Ravno ko Alesu na dolgo in siroko razlagam, kako so delfini pametne zivali, o razmerju med malimi in velikimi mozgani in da nas verjetno razumejo, pod nogami zaslisiva glas Fliperja. Skoraj padeva med meduze od navdusenja. Pozdravit naju je prisel cisto pravi delfin! Caka naju dooolga pot v avstralsko divjino. Avtobusi niso udobni, so pa dobro okovani in pripravljeni za morebitno nocno srecanje s kenguruji ali kakim metuljem.

Na neskoncno dolgi ravni cesti srecamo kasen camper in vlak.

cestni vlak (ne samo kenguruji, tudi sloni pri bliznjem srecanju z njim nimajo sans...)

Coober Pedy

Prvi postanek imava v mestu opalov. Pokrajina in temperature so tako ekstremne, da so domovi, hoteli, celo cerkve pod zemljo.

Ko vstopiva v cerkvico , se pri naju ustavi dolgolasi sivi gospod. "Where are you from ?" "From Slovenia." "Ooo, Slovenca, ja mi moramo pa drzati skupaj!" in ze naju povabi k sebi domov. Pod zemljo se pocutim kot v brlogu, je pa prijetno hladno in brez prahu in muh za razliko od povrsja. "Kako je kaj v Sloveniji?" Dobro vprasanje, to tudi naju zanima. Ampak ker gospod Lazar iz Kobarida ze dolgo let ni bil doma, ga vseeno razveseliva s kaksno manj svezo novicko. Iz prve roke izveva, kaksno tezko zivljenje zivijo v prahu, vrocini in susi. Zelja po dobicku, obsedenost s svetlikajocimi kamni.Mad Maxov je tam cel kup. Razmere so tezke, vendar on najbolj pogresa druzbo. Se posebej kaksno fejst zensko prijateljico. Ure minevajo kot bi trenil. Prijazni gospod nama v roko stisne par opalckov in ze sva nazaj na vrocini. Ales se navduseno zapodi na javno kopalisce opalov in zakoplje kot krt. 40 stopinj in 46 muh na oceh, v usesih in okrog ust, ga po polovici ure preprica, da ni rojen za rudarja. Obogateti bo treba na kaksen hladnejsi nacin : ) Bele opale sva pa vseeno nasla na tleh na parkiriscu. ...za konec pa se vsem zeliva vesele velikonocne praznike!