Amazonska dzungla

Zelo lepo je, ce amazonsko dzunglo obisces v suhi dobi, ko je toplo in skoraj nikoli ne dezuje. Ce pa ze, je to le rahlo rosenje. Ce je mogoce malo hujsi dez, gotovo ne traja vec kot par minut, urico ali dve. Redko dezuje vec dni. Vcasih se ob tem shladi. Ampak sigurno ne za vec kot za tri dni. Zato v teh krajih na hisah ni oken, ampak samo mreze proti komarjem. Ti nadlezni krvosesi namrec prenasajo smrtonosno malarijo. In zato mi na nas izlet v pampe nismo vzeli bund, termo spodnjega perila, nogavic, alpaka kap, salov in rokavic, ampak cele vrece repelentov z 80%DDT. Komarji so edine zivali, ki jih na izletu NIsmo videli. Po prvem nalivu, ko so se ulice spremenile v (v tistem trenutku se) toplo deroco reko, se je temperatura v parih urah spustila za 25 stopinj.

Zbirno mesto- lije kot iz skafa.

Vreme se je pozvizgalo cisto na vsa lokalna pravila, mi pa smo dneve prezivljali kot darila- zaviti v plasticne poncote razlicnih barv, ki so nas vsaj malo zascitili pred ledenim vetrom in dezjem. Imela sva veliko sreco, saj je cisto vsak clan nase skupine- z vodicem na celu- s seboj prinesel celo vreco smeha, dobre volje in pozitivne energije, kar je zaleglo skoraj za eno ekstra oddejo.Kaj vse smo poceli v parih dneh? Najprej smo po reki Beni zapluli dalec v osrcje mocvirnate savane. Ze za prvim ovinkom smo se srecali s prvimi prebivalci ...

Kdo se skriva v motni vodi?Ham.Kajmanov je na tisoce, ce reko ponoci obsvetis z baterijo, se rdece oci svetijo iz vsakega grma.

Kapibara- najvecji glodalec na svetu. Hrcek v velikosti srednje raslega prasica, ki malica ali strmi nepremicno v daljavo. Kot da bi se spraseval o smislu zivljenja, pa mu to rahlo preprecuje IQ.In seveda ptice vseh barv in velikosti.

Nebeska ptica.

in dve rdeci kapici.

V kampu so nas cakale zivahne in kricave opice.

vevericji opici

kapucino opica

Naslednji dan nas je cakal lov na anakonde. S skorenjci smo prisli do mocvirja. Akcija! In zabredli smo v blato do kolen globoko.

Anakonda, kje si?

Nasa zagnanost se je s parimi resevanji skornjev, ki so ostali brez lastnika in nenacrtno blatno kopeljo ( z dvojnim padcem sem povecala dolgoletno povprecje nerodnezev v skupini) po dobri uri koncala z odkritjem ene zive zabe in mrtve anakonde.

Jej, packa!

Med starodavnim drevjem smo iskali druge zivali, nasli se par mrtvih kajmanov, kac, kapibar in eno opico. Naso potko smo oznacili za 'death road' oziroma plan B, ce vodic ne najde zive anakonde : )

Ceprav, mimogrede, z vodici ni sale...

Lova se zdalec ni bilo konec. Prisluziti smo si morali vecerjo, zato smo se lotili lova na piranje. Ales je pokazal, da je po dusi vegetarijanec. Jaz pa sem veselo 'hranila' ribice in po nesreci ulovila sardino in zelvo!! Katastrofa. Potem, ko smo jo resili, sem se odpovedala nadaljnemu lovu. Druzbo so nam delali neverjetni roza delfini, ki so se iz vode metali na kajmane.

To je veja.

To je piranja. Za vecerjo smo imeli spagete.

Na potepu po otocku dzungle, smo nasli majhne netopirje, lenivca, tukane, cel kup drugih pisanih pticev, termite, ognjene mravlje in gugalnico. Imeli smo tudi solo prezivetja v naravi.

Za popestritev jedilnika- termiti z okusom mint bombonov.

Ko smo nasli divje hudobne ose, smo jo pobrisali nazaj v civilizacijo. Za konec pa se ena iz 20urne voznje iz dzungle v La paz. V Boliviji emancipacija na sreco se ni prisla do izraza. Vlecna sluzba je izkljucno moska domena. Vkljucena v ceno vozovnice, hitra (takoj so na kraju nesrece...) in 100% uspesna. Bravo fantje!