Cez puscavo v Argentino

Bolivija je dezela, ki na svoji zemlji nima svetovno znanih tock, kot so Machu Picchu, kitajski zid, rimski kolosej, pa vseeno kot magnet privablja turiste iz vsega sveta. Midva nisva imela pojma, kaj bi bilo tako posebnega v tej revni dezeli, ki z razvojem le pocasi kaplja za svojimi sosedami. Ljudje? Ljudje so prijazni, ustrezljivi, vendar zadrzani. Bolivijci s postenimi nameni pustijo turiste na miru. Hrana? Svezi sokovi in lepo zapeceni piscancki so plus, vendar bi bila drzava bolj primerna za vkljucitev v evropske programe pomoci ljudem zeljnim zgubiti par kilogramov. Tu farmacija ne cveti na racun visokega pritiska in holesterola ampak mnozicne porabe ustavljalcev podivjane crevesne peristaltike. Kje se potem skriva njihov najvecji zaklad? Midva sva ga nasla v naravi, nenavadnih pokrajinah in sirnih neobljudenih prostranstvih. Ena najvecjih atrakcij je preckanje slane bolivijske puscave, ki se konca z vstopom v Cile. Za to so specializirani v malem mestu Uyuni, ki ga vsako jutro po nocni voznji iz La Paza preplavijo srecni turisti. Srecni predvsem zato, ker so preziveli se eno od bolivijskih vozenj. Ceste so sicer se kar solidne in se lahko posteno naspis, seveda pod pogojem, da tvoj sofer ostane buden. Nas sofer nas je med svojo kitico posteno prerukal in potem smo mu kot cuki delali druzbo do jutra. Naso avanturo smo zaceli na pokopaliscu.

Pokopalisce vlakov.

Po parih urah voznje, smo se srecali s soljo.

Salar de Uyuni, snezno bela pokrajina na visini vec kot 3600m, je z 12.000km2 povrsine najvecja slana puscava na svetu. Bolivijci jo pridno izkoriscajo. Sol potrebujejo v industriji, iz nje gradijo, oblikujejo umetniske izdelke in seveda uporabljajo v prehrani za ljudi- prehrambeni soli morajo dodajati jod. Kljub neverjetnim kolicinam, pa soli ne izvazajo.

Ales preverja, ce je hisa res narejena iz slanih ceglov. Bljak.Res je. Ponoci smo spali v hotelu iz soli- stene, postelje, stoli, mize, oboki. Ce jed ni dovolj slana, tu res nimajo problemov, samo malo popraskajo po steni in problem je resen.

V takem ekstremnem okolju je seveda voda zelo dragocena.

Naso skupino je kar razganjalo od navdusenja nad nenavadno pokrajino. Opomba za popotnike: precej manj smo bili navduseni nad nasimi agencijami. NE priporocamo: Andes Salt expeditions in Ripley.

Sredi puscave smo nasli otocek kaktusov-Isla Incahuasi. Vec metrov visoki kaktusi so pravi pradedki. Tak kaktus zraste vsako leto samo od 1-3cm.

Po puscavi tece pomembna zelezniska povezava med Bolivijo in Cilom. Prav veliko prometa (na sreco)ni. Jarita- rastlina, ki je trda ko kamen, izgleda kot mah, disi kot smreka in ni nic od tega, za svojo rast ocitno ne rabi veliko vode ali kisika. Ker ponoci temperature padejo krepko pod minus, kljub prijetnemu soncu cez dan lagune ostanejo zmrznjene. V nacionalnem praku lahko srecas tri vrste prekrasnih flamingotov. Lahko nama verjamete, da jih je skoraj bolj prijetno gledati na fotografiji kot v zivo, saj imajo ti lepotci ocitno radi grozljivo smrdljive stojece vode. Pokrajina je polna nenavadnih oblik, hribov, skupkov kamenja. Ales stoji pred kamnitim drevesom -Arbol de Piedra. Sol de manjana geysers- ogledali smo si jih ob soncnem vzhodu, ko je njihova aktivnost najvecja. Ker je je bilo zunaj se vedno ledeno in smo imeli s telovadbo na 5000m visine rahle tezave, smo si pomagali z naravnimi viri toplote na suhem ...

in v toplih vrelcih. Noga je od Alesa, jaz sem pa levo od noge.

Po prijetni kopeli, smo se poslovili od Bolivije in sli preverit, kaksna je puscava v Cilu. Na drugi strani meje so nas cakali nasmejani, zabavni Cilenci (razlika je ocitna). In asvaltirana cesta. In anglesko govoreci vodici. Cista stranisca s toaletnim papirjem in milom. Ista puscava, pa cisto drug svet.V San Pedro de Atacama- buticnem mestecu na Cilenski strani, sva se ustavila s posebnim veseljem, saj sva lahko prespala v hostalu Sonchek, katerega lastnica je simpaticna Mariborcanka Mojca. Hostel ni popularen brez razloga- dobra lokacija, lepe in ciste sobe in prijazni ljudje. Mojca posilja pozdrave Tini in Gasperju v Maribor! Midva sva seveda pomolila nos tudi v atakamsko puscavo.

Dolina smrti ni kaj posebej smrtonosna. Ime je dobila po pomoti zaradi slabega prevoda. Prvotno ime - marsova dolina. Pescene sipine so glavna zabava za sand surferje.

Valle de la luna-Dolina lune je mesto, kjer je obvezen ogled soncnega zahoda.

V blizini mesta so vidni ostanki stare civilizacije-Pukara de Quitor.

Vas zanima kako kolesarji preckajo reke, kjer ni mostov?

Takole: ceveljce obesis na kolo, sezujes stumfe, zavihas hlace in odkorakas cez mrzlo vodo.Brrrr.Vhod v Quebrada del Diablo- hudicevo sotesko.

Se preden sva se v puscavi cisto posusila, sva (spet) usla cez mejo. Tokrat v Argentino. Mesto Salta sva sicer v prvotnem planu imela samo za hitri postanek mimogrede na poti proti Cordobi, pa naju je v trenutku ocarala prijetna spomladanska klima in se bolj topli ljudje, ki te mimogrede ustavijo na cesti in malo poklepetajo o zivljenju, vremenu, hrani in pijaci.

Ales se je zapodil v restavracije, kot da ze par mesecev ni videl normalne hrane (no, saj to je v bistvu precej blizu resnici).

Tu je meso zakon. Izbrati si moras zival, ki bi jo rad jedel, kateri del njenega telesa, kako debel in kaksne oblike, kako naj ti ga pripravijo, kako socno mora biti tik preden ga fajn zagriznes in katera omaka bi ti v tistem trenutku najbolj ustrezala. Kaj pa jejo vegetarianci? V bistvu jih ni. Razen parih turistov, ki so zgresili destinacijo.'Ne jes mesa?' Na sreco jih to spravi v smeh in me zaenkrat se niso izgnali iz drzave. Ker na menijih brezmesnih stvari ni, za prezivetje uporabljam osebni pristop...Simpaticni Argentinci imajo radi izzive. Rezultat: na sliki levo 'hot dog', desno 'krompirdog'... Seveda pa se ne vrti vse samo okoli hrane, ampak tudi v ritmu glasbe.

Viva Argentina!