Kako sva spoznala zupana in se spustila po cesti smrti

La Paz (=mir), glavno mesto Bolivije, je mesto, ki je vse prej kot mirno. Mnozice ljudi se prerivajo po ulicah, kombiji hupajo, drvijo po cestah, se na polno spuscajo po klancih in kricijo svoje destinacije, prodajalci reklamirajo svoje izdelke, kricijo cene in akcije, menije, glasbo navijajo na ves glas in zraven se televizijo- skoraj vsaka prodajalka na stantu gleda svojo telenovelo. Ljudje kljub kaosu niso zivcni. Vzamejo si cas za malico in klepet, se ustavijo pri kaksnem od stevilnih cistilcev cevljev, preberejo casopis na toplem soncu.

Gospe med malico na trgu San Francisco s tipicnimi 'premajhnimi' klobucki na glavah (ta levi dve).

Midva sva poslala najin fotoaparat na zdravljenje in odkrila najljubso zaposlitev v mestu- testiranje razlicnih sadnih kombinacij v svezih mlecnih napitkih.

Cakamo na vitaminsko injekcijo.

Svet je majhen in Slovenci smo povsod. Tako smo se v Copacabani in spet v La Pazu srecali z zabavnim Istokom, ki po svetu siba kar s kolesom in zaenkrat vztraja na tem, da o svojih dogodivscinah ne bo napisal knjige.

Istok, srecno pot!

(Nas lov na Anakondo je bil zal neuspesen, tako da ne bo nic s tvojimi novimi hlackami...)

En dan se odlociva, da greva na izlet do najvecjega arheoloskega najdisca v Boliviji- v mesto Tiwanaku, 3 ure voznje iz La Paza. Prestudirava vodic, najdeva kombi, ki gre v pravo smer in se odpeljeva. Nic posebnega, a ne... Ce ne bi bila v vodicu rahla pomota in je bila vstopnina 8-krat drazja, kot sva mislila. Gledava ceno, stejeva suske, nic ne bo, ne moreva notri. Jao, jao. Meni je desna ritnica se vedno utripala od neudobne triurne voznje. Pa ja ne greva kar nazaj. Gospo na vhodu skusava prepricati, da bi si ogledala samo rusevine, ne pa muzeja. Izredno prijazna gospa je navdusena nad najinim zanimanjem za zgodovino, ampak vseeno rabiva odobritev od nadrejenega. 'Pojdita do alcalde.' Kaj je to alcalde? Ker naju z razlago v spanscini ne more prepricati, naju gospa kar porine po ulici . 'Pejta ze!' Po parih usmeritvah, se znajdeva pred mestno hiso. Ojoj, a to je to? Alcalde= zupan. 'Kaj bi rada?' Klub mocni zelji, je rahlo prepozno, da bi usla. To je spet eden tistih trenutkov, ko bi se najraje pogreznila v zemljo. Ne preostane nama drugega, kot da se lotiva razlage. Zupanu poveva, da imava slab vodic in zato nisva vzela dovolj denarja za vstopnino in da so naju poslali k njemu. Gleda naju, ko tele v nova vrata in jaz ga povsem razumem. Po posvetu mestni mozje najdejo resitev in v roke dobiva postempljano potrdilo, da sva iz strani zupana delezna socialne pomoci, tako da lahko placava vstopnino po nizji ceni. Svasta.

Socialna pomoc za dva turista iz Slovenije...

Gospa je seveda poskrbela, da so bili v muzeju vsi ze podrobno seznanjeni z najino zgodbo. Eden naju zaupno vprasa, ce imava denar za pot nazaj. Gledajo naju z obcudovanjem, kaj vse sva pripravljena narediti, da bi videla njihove rusevine in muzeje. Hm. No, tako sva spoznala zupana mesta Tiwanaku.

En del zidu od starodavnega mesta.

Cisto druge vrste stres pa naju je cakal ze naslednji dan. Spust po cesti smrti, ki je svoje grozno ime dobila v casih, ko je bila to glavna povezava med La Pazom in severnim delom Bolivije. Kilometri prepadne ceste so pred izgradnjo nove ceste letno zahtevali najvecji smrtni davek na svetu. Grozljive stevilke, smrtni primeri in letosnje zrtve krozijo po internetu in med iskanjem ' prave' agencije sva nasla toliko strasljivih opisov spusta, da sva se celo noc premetavala, prebujala in razmisljala o tem, kaj nama je na glavo padlo, da rineva v tako nevarnost. Zjutraj sva v roke dobila ogromno vreco zascitne opreme in ko so nas odlozili na 4700m, nisem vedela ali mi je slabo od visine ali od strahu.

Celada, smucarska ocala, rokavice, scitniki, maska za obraz...se nikoli v zivljenu se nisva vozila s takim 'okovjem'. Izgledali smo kot da gremo na radioaktivno okuzeno obmocje jemat vzorce...ne pa na kolo.

Ampak vsake nocne more je enkrat konec. Nase je bilo ze na zacetku poti. Spust je bil FENOMENALEN! Vodici so bili super profesionalni, kolesa so imela take zavore, da bi se lahko ustavil pred mravljico. Imeli smo cel kup postankov in malic, dobivali natancne opise odsekov poti in opozorila, kje moramo biti najbolj previdni. Najprej smo sibali po asvaltu, potem pa smo zastartali ta pravo 'cesto smrti'.

jeeeeee

Na najbolj nevarnih odsekih so nas pustili, da smo vozili ob hribu, drugace pa velja pravilo, da vozniki vozijo po levi, da lahko cez okno pogledajo, koliko cm se se lahko umaknejo na rob prepada. Definitivno je spust iz Rasice mnogo bolj zahteven, je pa res, da se padec na Rasici konca s posneto kozo in z oblizem, tu pa 600m nizje v prepadu, kjer ti vsi scitniki in celada ne pomagajo kaj dosti. In na zalost se tudi to dogaja. Kaj je vzrok tragicnim nesrecam? Nezbranost, neupostevanje strogih varnostnih navodil ali pa le strasanska smola? Ko nam je nasproti peljal tovornjak, so nas vodici 'pospravili' na varno s ceste. Nasmejani in blatni od nog do vrha glave smo privriskali do doline. V parih urah smo se spustili za 3600m (precej boljse, kot ce bi jo ubrali v drugo smer, navzgor, a ne?), in prevozili 64 km. Bilo je super, nepozabno in ravno prav adrenalinsko za navadne smrtnike.