Po praznovanju v prah in vodo

Cuzco. Mesto cel junij utripa v znamenju praznovanja in priprav na najvecji praznik Inti Raymi- festival Sonca, ki vsakega 24. junija mesto potegne v casovni stroj za 500 let nazaj. V cas kraljevine Inkov, cas praznovanja zimskega solsticija, obredov in zrtvovanj lam. Na tisoce ljudi preplavlja mesto ze dneve prej. Parade, plesi skupin, predstave otrok, mladine, odraslih, usluzbencev vseh moznih firm in vladnih institucij. Narodne nose iz ocitno prav vsake perujske vasice se predstavljajo na glavnem trgu in sprehajajo po mestu. Od jutra do noci mesto buci v ritmih tradicionalne glasbe, mnozice gledalcev in stevilnih prodajalcev. Ulice se spremenijo v javne kuhinje, omice prodajajo sveze pecene pogace, riz, jajca, snicle, ribe, juhice, krompir, piskote, klobase, pomarance, zeleje, sladoledne palcke...Prenavljajo ceste, barvajo fasade, zastave plapolajo na vsakem drogu.

Mavricna zastava NI zastava homoseksualcev, kljub zmoti mnogih turistov, ampak uradna zastava mesta Cuzco, ki prav poudarja njegov zivahen utrip.

Parada

PlesNarodne nose.Katera je lepsa v dezeli tej?

Nic ne vidim, nic ne slisim.Carobna piscal.Ku-ku.Vonjave perujske specialitete za vsakim vogalom-anticuchos de corazon-kravje srce na raznjicu.

Tudi lame so praznicno okrasene.

Najbolj enostavna razlika med lamo in alpako: lama ima usesa v obliki banane.

Alpaki

In sredi najvecjega praznovanja so naju z resilcem odpeljali na zdravstveno postajo. NE, nisva bila v smrtni nevarnosti. Samo tak je protokol, ce v hotelu pojamras, da te boli zob in vprasas, kje je kaksen dober zobozdravnik. Ales se je rezal ko pecen macek, jaz pa sem se pogrezala od sramu. Lahko bi imeli vsaj zatemnjena stekla. 'Samo zob me boli!' ...Pa smo sli vseeno cez celoten pregled- pritisk, crp, se dobro, da mi niso naredili ultrazvoka. Na koncu sva prisla celo do zobozdravnika. Bolecine in Cuzco sva pustila za sabo in se odpeljala v belo mesto. Arequipa lezi ob vulkanu Misti, ki je se vedno aktiven in s svojo blizino (17 km stran od mesta) buri duhove prebivalcev. Belino mestu daje vulkanski kamen iz katerega so zgrajena prva nadstropja his, zgradbe, cerkve in obzidja.

Vhod v slavni samostan Santa Catalina- mesto v mestu, v katerem so 3 stoletja v razkosju in skrite za zidovi zivele nune, dekleta iz bogatih spanskih druzin. Na svojem potovanju redko zaideva v muzej. Tokrat pa naju je v mali muzej Sanctuarios Andinos privabila zgodba o skrivnostni ledeni princesi. Juanita je bila deklica kraljevske krvi, ki so jo pred vec kot 500 leti, na vrhu gore Ampato (6288m), bogovom gora darovali Inkovski duhovniki, da bi pridobili njihovo naklonjenost. Ne moremo si predstavljati, kako se je pocutila mala princeska- je bila prestrasena, lacna, utrujena, prezebla, kaksne tezave je imela zaradi visine, je bila srecna in ponosna zaradi casti, ki jo je doletela? Bila je upanje ljudstva. Bila je izbrana, da se zdruzi z bogovi in postane nesmrtna. Inkovsko kraljestvo je trajala samo 100 let, princesa Juanita pa je med nami se danes. Poleg nje, so na podrocju Peruja, Bolivije, Cila in Argentine nasli v gorah se vec kot 20 otrok.

Neverjetno ohranjena mumija -ledena princesa Juanita.

Okolica Arequipe ni samo dezela vulkanov, ampak tudi vec tisoc metrov globokih kanjonov.

Dolina polna teras se iz casov pred inkovskim kraljestvom, ki se preoblikuje v enega najglobjih kanjonov na svetu- Canon del Colca.

Spust na dno kanjona je trajal vec ur. Okoli nas se je kot moka dvigal prah. Ne samo, da smo bili vsi pobeljeni in da smo kasljali za vsakim ovinkom, z vsakim korakom navzdol, je narascala tudi temperatura. Razen kamenja in parih posusenih grmickov, je pot krasilo nekaj vrst kaktusov. Andijska agava za tekilo, chona s socnimi sadezi, kaktusi okuzeni s parazitom za pridelavo barve. Bele kepice, ki nastanejo zaradi parazitov, so polne vijolicne barve, ki se ob kuhanju in dodatku soli spremeni v oranzno. Uporablja se za barvanje tkanin. Okuzbe kaktusov so draga zadeva.

Zmajev sadez je po barvi in okusu (beri kisel ko vrisk) drugacen od azijskega.

Bodljive rastline, ki jih doma po nesreci vedno utopiva v vodi, so tu prava zakladnica in omogocajo prezivetje vascanom. Ja, dejansko v tem vrocem kotlu, par ur hoda do prve trgovine in prevoznega sredstva na bencin (osli so na slamo), se vedno zivijo ljudje. Pridelki iz kaktusov, in turisti so glavni vir zasluzka.

Gospa v tradicionalnih oblacilih prodaja rocne izdelke in ponuja degustacijo kaktusovih sadezev.

Sredi vse te suse, prahu in puscave, prav na dnu kanjona, lezi cisto prava oaza. Otok zelenja, ki ga obdaja reka, na vrhu krasi se slap. Zelena trava, palme za senco in...bazeni. Ne, to ni prostor za zasluzen nedeljski pocitek revnih domacinov. Oaza je namenjena turistom.

Oaza.

Seveda pa oaza ni glavna atrakcija teh krajev. Vsako jutro se trume turistov pripeljejo na posebno mesto na vrhu kanjona. Razlog 'tici' v zraku. Cruz del Condor je kraj, kjer nestrpne mnozice tudi po vec ur pricakujejo letece velikane. Ko prvi zarki sonca dovolj ogrejejo zrak, se zacnejo mogocni ptici dvigovati iz svojih gnezdisc, brez napora jadrajo po zraku in s svojo pojavo jemljejo sapo gledalcem. Ko ptic z vec kot tri metre razpona med krili leti malo nad tvojo glavo, racunas na to, da ni prevec lacen. Dejansko kondorji kljub svoji velikosti ne morejo dvigniti in odnesti svojega plena. Uporabljajo pa tehniko zastrasevanja- z vso hitrostjo se priblizajo zrtvi, ki prestrasena omahne v prepad in kosilo je zagotovljeno.

Kondor

Na poti smo opazili se redke ( na zalost ze ogrozene) divje sestricne lam in alpak- vicunje. Njihova dlaka je najneznejsa in oblacila iz njihove volne so najmehkejsa ( in najdrazja) na svetu. In se presenecenje-v vasi Cabanaconde, sva v hostlu nasla uokvirjene kartice iz Slovenije in se skoraj razpocila od ponosa pred popotnimi prijatelji. Izlet v kraljestvo kondorjev je kljub vodicu, ki smo ga razglasili za najslabsega na svetu, minil prijetno v druzbi zabavnih sopotnikov iz Kolumbije. Midva sva po kilah prahu in vrocini ze nestrpno cakala na bolj vodeno destinacijo- jezero Titikaka. Najvecje visoko lezece jezero (cca 4000m nad morjem) se razprostira med Perujem in Bolivijo. Ce ime pravilno izgovoris, pomeni 'puma siva', ce pa ne 'puma kaka'.

Najvecja atrakcija jezera je plavajoce otocje Uros. Na 50 otockih iz trstike se vedno zivi nekaj 100 ljudi. Prvotni prebivalci so se na njih skrivali pred Inki, potem pa so se navadili na ta poseben nacin zivljenja. Govorijo jezik ajmara.

Cel otok je narejen iz trstja-tla, hise, oboki, 'pohistvo'. Prebivalci so pred nekaj leti dobili v dar solarne celice, cistilne naprave za odpadno vodo. Se vedno pijejo vodo iz jezera. Zaradi slabsih razmer (vlaga, nehigiena) je njihova zivljenska doba povprecno za 10 let nizja od prebivalcev na naravnih otokih.

Vsako jutro pricakajo turiste.Razlozijo, kako se naredi otok.

Sledi predstavitev njihovega zivljenja, prebivalisc in rocnih del.

Kuhinja je zaradi varnosti seveda na prostem. Kajenje je prepovedano.

Starsi so poskrbeli, da otrokom po soli ni dolgcas.

Ales je odkril svoje najljubse plovilo. Ladja je v svoji notranjosti polna plastenk. Namenjena je turistom, domacini uporabljajo navadne lesene colne, v casu obiska skrite za locjem. Zapustili smo pravljicne otocke in odpluli na naraven otok Amantani. To je bil tudi trenutek, ko je ponovno kapituliral najin fotoaparat. Javni namig besnih uporabnikov: ne kupujte digitalnega fotoaparata CanonSX200! Najina prijateljica Suzannah nama je posodila naslednji dve slikici. Ostale spomine pa hraniva v srcu. Smrk. Na otoku Amantani so nas druzine sprejele na svoje domove in nas postregle z domacimi dobrotami. Otroci so obiskov tujih ljudi se posebej veseli, saj to pomeni, da je na mizi praznicna hrana, ki je drugace niso delezni. Na otoku govorijo jezik Quechua (kot da nama ze spanscina ne dela dovolj problemov). Z najino 'mamo Justino smo se takoj ujeli kljub jezikovnim oviram. Posodila nama je tradicionalna oblacila, da sva se lahko udelezila vaskega plesa tako kot se spodobi. Na otoku pravijo, da imajo 7 cudes- policijsko postajo brez policaja, bolnisnico brez bolnikov, cerkev brez duhovnika, hostel brez obiskovalcev- vsi so raje pri gostoljubnih druzinah, generator brez elektrike, ulicne svetilke, ki ne svetijo in pumpo za vodo, ki ne crpa vode.

Glavno pravilo na otoku- ne bodi len. Gospe vsak prosti trenutek porabijo za pletenje.

Na naslednjem otoku nas je cakalo presenecenje. Na otoku Taquile pletejo samo moski. Njihovo pletenje je tako kvalitetno, da je svetovno znano. Razvit imajo poseben socialni sistem, ki omogoca prezivetje vsem druzinam. Vsaka druzina se odloci samo za eno dejavnost- pletenje, gostinstvo ali transport z motornimi colni. Zaupali so nam tudi skrivnost zapeljevanja na otoku. Ko se fant zaljubi, se praznje oblece, oborozi se z malim ogledalcem in zacne plesti najbolj kvalitetno kapo v svojem zivljenju. Ko zagleda deklico svojih sanj, ji nagaja z ogledalcem. Ce je punca za stvar, mu poslje' zajcke' nazaj. Ce ni sonca, si nagajivo meceta kamencke. Kaj pa ce punca ni za stvar? Dekleta se oborozijo in v cofe naglavnih pokrival vpletejo velike kamne. Ce kateri osvajalec ni vsec, ga tresci s cofom po glavi in nesporazum je resen. Ce pa ji je vsec, mu ukrade kapo in z vodo preveri, ce je fant vreden nadaljnega zanimanja- ce kapa zdrzi vodo, se gresta druzini zaljubljencev pogovorit s shamanom, ce zveza lahko postane resna. Navdusena nad otoki, sva preskocila na Bolivijsko stran in obiskala se otok Sonca- Isla del Sol. Otok ima zelo pomembno mesto v inkovski mitologiji, med drugim je veljal za rojstni kraj sonca.

Chincana kompleksShaman deli nasvete paru na starodavnem obrednem mestu.

Ko so nas po parih urah zapustili enodnevni obiskovalci, se je cas ustavil. Na prazni pesceni plazi sva srecala le nenavadne sprehajalce.

Marjeta in Melhijad

Mir, tisina, cist zrak, cudoviti razgledi, narava, diseca zelisca, vsaka minuta je bila uzitek za vsa cutila in naju je napolnila z energijo.

Ena lepa rozica

in dva cukrcka na poti v civilizacijo.

Za konec vam zaupava se zidovsko vojasko skrivnost. Taborniki in skavti jo verjetno ze poznate. Ce zelis sredi gozda pojesti nekaj toplega, potrebujes tri stvari: wc papir, vzigalice/vzigalnik (to dvoje je itak obvezna oprema) in konzervo tune v olju. Konzervo odpres in nekaj kosov papirja polozis na ribe, tako da jih olje prepoji. Papir prizges in med tem ko pogori olje, se tudi ribica segreje. Prezgan papir odstranis in ostane ti nemasta malica. Ideja je na zalost rahlo neuporabna za vegetariance...

Dober tek!