LAOS

Laos sva zacela spoznavati na jugu. Potem ko sva carinikom stisnila v roko po 2 usd, da so nama vrnili potna lista, sva se odpeljala na Don Dot, eden izmed 4000 otockov, ki na tem koncu krasijo reko Mekong. Po dveh dneh sva ugotovila, da v to ogromno stevilko verjetno pasejo tudi vsi grmicki, ki gledajo iz vode. Po divjanju cez Cambodio, se nama je tu cas ustavil. Edina zares velika stvar, ki sva jo naredila prvi dan- nasla sva bungalov. Tak iz bambusa, ob reki, na strani, ki gleda proti soncnemu zahodu. Sledilo je zibanje v viseci mrezi...

...in soncni zahod.

Vecerno tisino je oplemenitil zvok generatorja. Domacini so zelo ponosni na najnovejso pridobitev-elektriko. Cez dan jo uporabljajo za gledanje zajfastih nadaljevank, zvecer pa zelijo z zarnicami ocarati turiste. Mi smo jih seveda odvijali, da smo imeli mir pred komarji.

Noc se konca ob 5tih zjutraj, ko v vasi zapoje prvi petelin in zacnejo se karaoke. Pri vseh stotinah petelinov je bil ravno nama najblizji prehlajen. Vcasih mu je uspel cel ki ki ri ki, vcasih samo ki ki krh. Seveda da potem ne mores spati, ce vsakic znova cakas, a mu bo uspelo ali ne.

majke mu!

Drugi dan sva dolocila za sportni dan. Prehodila sva skoraj cel otok (1 ura) dokler nisva nasla Francoza, ki je na otoku odprl pekarno. Opoldanska vrocina nama je krvni pritisk spustila pod gibalni nivo in da bi prisla do bungalova, sva si privoscila kavo.

kava lao style

Ta ideja sicer za enega od naju ni bila najbolj pametna, sva pa uspela doseci najini viseci mrezi in se odgugati do soncnega zahoda. Zadnji dan sva bila price pomembnega dogodka, ko se je polovica vasi zbrala, da bi videla, kako bo motorist prepeljal pesceno sipino. Druga polovica je vztrajala v senci.

recni katamaran Najbolj zivahni prebivalci otoka, ki znajo prej veslati kot hoditi.

Pot naju je odnesla proti severu. Spoznala sva, da znajo biti Laocani prav zivahni. Ko na cesti ustavi kombi, se vsujejo z vseh strani in ga oblozijo s pecenimi bananami, kurjimi parkljci in kako vroco podgano.

V Vientianu se je utrgal oblak. Ocitno je hotel dvigniti dolgoletno povprecje padavin v sicer susni dobi. In to v 24 urah.

nacionalni simbol ...v dezju

V Vientianu sva odkrila najboljso pico v Aziji.

(riz in juhe z nudlcki, nama gledajo ze ven iz uses : )

Naslednja postojanka- Vangvieng, zurersko sredisce, kjer je najin emso sekal iz mnozice, ko kresnicke ponoci. Nekako se nisva uspela vklopiti v mnozico modro posprejanih kricecih napol nagih dvajsetletnikov, ki so se po celodnevnem popivanju v resilnih obrocih po reki, pesmi pevajoc vracali v mesto. Brez tega dozivetja naj ne bi zapustil Laosa. Midva bova vseeno poskusala prepricati carinike...

Sva pa z drugimi 'starostniki' odkrila prav zanimivo okolico in nekaj kilometrov iz mesta so se nas domacini nehali izogibati.

cez reko-Vangvieng

'beg iz mesta'

plava laguna

blatna zabava

pranje kolesa na naravni nacin

Zivahni gospod nas je presenetil s svojo zivljensko zgodbo. Rojen v Bangkoku je pol zivljenja delal v Evropi, nato se je odlocil za zivljenje meniha, zdaj pa prodaja pijaco turistom v mali vasici v Laosu.

sredi klepeta

'Laoski ribncan'...

in njegova zena.

Ko je ugotovila, kako fejst zgleda na sliki njen moz, je seveda hotela videti se sebe.

obvezno skrivanje pred soncem

Templji ANGKOR

Templji Angkor z Angkor Watom na celu so najvecji nacionalni simbol in ponos vseh Kmerov. Gradili so jih v 600 letnem obdobju Angkorianskega imperija, v casu kraljev, ki so se imeli za bogove (god kings). V casu, ko je v Londonu zivelo 50.000 ljudi, se je imperij ponasal z vec kot 1 milijonom prebivalcev. Templji so ogromni. Angkor Wat velja za najvecjo religiozno strukturo na svetu. Arheoloski park je cisto nepredstavljivo velik. Da sva lahko na hitro pokukala v par najblizjih templjev, sva cel dan kolesarila kot na maratonu. Angkor Wat obkroza tako ogromen vodni kanal, da se vsi evropski gradovi s svojimi luzami lahko skrijejo od sramu.

Bayon je lociran tocno na sredini mesta Angkor Thom. Zanj znacilni so obrazi, ki strmijo na vse strani.

Ta Keo-od visine se zvrti

Ta Prohm sva razglasila za vizualno najlepsi tempelj. Cel je prepleten s koreninami mogocnih dreves, ki prodirajo in podirajo vse okrog sebe. Moc narave jemlje sapo za vsakim vogalom.prostovoljec-podporni steber

Tomb Raider Tree- drevo zaradi katerega sva prisla v Cambodio. Tokrat brez Angeline Jolie.

lepotice za okras

Od bliznjega srecanja s kmerskimi policaji naprej se pridno uciva novih prometnih znakov. Pred Victory gate- otroci si morajo svoje solanje zasluziti sami.

Banteay Kdei

Na zgornjih slikah izgleda, kot da sva si templje ogledovala sama. V resnici se po kupih kamenja valijo horde turistov. Polni avtobusi Kitajcev in Japoncev, stotine tuktukov in motorjev, pa se par kolesarjev za povrh. Za lepo sliko moras cakati v vrsti, vcasih tudi vec kot 15 minut.

Phnom Bakheng tik pred soncnim zahodom Ja, to je pa soncni zahod s Phnom Bakhenga.

Pomembno obvestilo: 16+! Vsebina objave ni primerna za mladoletne

Pisalo se je leto 1975, ko se je zacela ena najbolj brutalnih rekonstrukcij druzbe v zgodovini clovestva. V letih, ko se je nasa generacija ucila prvih korakov in besed, so v Cambodi zavladali Rdeci Kmeri s krvavim bratom st.1 Pol Potom na celu. Njihov cilj je bil drzavo spremeniti v vladavino kmetov. Ko so prevzeli vodstvo v Phnom Penhu, so vse mescane iz glavnega in okoliskih mest prisilili, da so odsli na polja in delali kot suznji 12-15 ur na dan. Tezko delo, pescica riza na dan, slabe razmere v delovnih taborih- tisoce ljudi je pokoncala lakota in bolezni. Ljudi so locili od vsega, kar so imeli radi: locili so otroke od starsev, zakonce, vzeli so jim hrano, prebivalisca, polja in vero. Cambodia je postala zapor brez sten.

Vsaka neposlusnost se je koncala hitro in krvavo. Nihce ne ve, koliko zrtev je zahteva revolucija. Stevilke se vrtijo okrog 3 milijonov.V Phnom Penhu so srednjo solo spremenili v zapor znan pod imenom Security Prison-21 . Ta je kmalu postal najvecji center za pripor in mucenje v drzavi. V slabih 4 letih je zapor 'obiskalo' vec kot 17.000 ljudi, ki so nato koncali svojo zivljensko pot na poljih 13 km stran iz mesta (Killing Fields of Choeung Ek). Podobno kot nacisti, so Rdeci Kmeri zbirali fotodokumentacijo svojih grozodejstev. Vsakega zapornika so slikali ob prihodu v zapor in stevilne tudi med in po mucenju. Veckrat po vec ur na dan, so skusali s pomocjo mucilnih naprav v stilu srednjeveskih za carovnice, iz zapornikov iztisniti priznanja in imena. Mucili in pobijali so drugace mislece, izobrazene, celo tujce, proti koncu se isto mislece in ljudi kar tako. Ker so varcevali z municijo, so zive okostnjake po mucenju odpeljali na polje, potolkli s koli in jim odrezali glave. Zadnjih 14 zrtev so nasli Vietnamci v zaporu, ko so kot osvoboditelji vkorakali v Phnom Penh januarja 1979. V S-21 je prezivelo le 7 ljudi, ki so si zivljenje resili s svojimi talenti- fotografiranjem zapornikov in slikanjem.

Zapor S-21 je spremenjen v muzej s foto dokumentacijo. V spomin in opomin.

Slike zapornikov

celice v muzeju so zbrana tudi priznanja muciteljev

Mnozicna morisca spredaj in spominska stupa do vrha napolnjena z lobanjami zadaj. Killing Fields of Choeung Ek.

zrtve revolucije

Vietnamci so sicer resili ljudstvo pred Rdecimi Kmeri, vendar so sledila leta lakote in revscine. Pol Pot, krvavi brat st. 1, se je uspesno skrival pred roko pravice do leta 1998, ko naj bi umrl zaradi srcnega infarkta.

ulica sredi Phnom Penha

Proti toku

Cez mejo po reki? Zakaj pa ne. Namesto da bi naredila doktorsko dizertacijo o konstrukciji colnov, tokovih reke, nevarnih recnih zivalih in tem, kako v skrajni sili plavati s potnim listom med zobmi, sva se ustavila v turisticni agenciji in se, kot se za prave turiste spodobi, odlocila za izlet po reki Mekong do mesta Phnom Penh v Cambodi. Reka Mekong izvira na Tibetanski planoti in se na svoji poti proti morju vije po Kitajski, Tajski, Myanmaru,Laosu, Cambodii, na koncu se razveji v ogromno delto in se v Vietnamu na 9 mestih izliva v juzno kitajsko morje. Zato je tudi njeno vietnamsko ime Song Cuu Long =reka devetih zmajev (zmajev ocitno tu ni nikoli prevec). Midva sva se jo lotila z zadnjega konca. Prvi dan smo imeli na programu ogled plavajoce trznice, degustacije lokalnih specialitet, eksoticnega sadja in tradicionalni kulturni program. Slisi se zanimivo. V resnici pa smo izgledali precej hecno, ko smo si naguzvani v colnih s prizganimi fotoaparati mrzlicno ogledovali plavajoco trznico, ki je bila verjetno zelo zanimiva par ur pred nasim prihodom. Najvecji preprodajalni vrvez se dogaja zgodaj zjutraj, ko je se hladno. Mi smo uspeli celo uloviti osamljen coln z bananami in kupom buc. Ker se nivo reke stalno spreminja, zivijo ljudje v hisah na kolih. V vecjih krajih so hise prerivajo za koscek reke in izgledajo precej klavrno. Ko ti kdo pomaha ne ves, ce te pozdravlja, ali klice na pomoc, ker se njegova hisa sesuva v reko.

v mestu

Na podezelju je slika drugacna. Posamezne hiske so skrite med drevesi, palmami in izgledajo prav idilicno.

na vasi

recni transport

obrecni transport

Most cez reko-ponekod samo 1 bambus za noge in 2 za ravnotezje. Ne priporocava vrtoglavim.

Po celem Vietnamu sva gledala ladje in colne, ki so imeli spredaj narisane oci. Koncno sva izvedela zakaj. Colni z ocmi izgledajo kot velike zivali in prestrasijo posasti, ki zivijo v reki, da se umaknejo s poti. Plavanje do nadaljnega odpade. Ceprav se mi zdi, da bi se mojih oci mogoce kaka ribica vseeno prestrasila...

Ribe so seveda vsak dan na jedilniku. Predvsem pri prebivalcih plavajocih vasi. Tu gojijo posebno ribo catfish, ki je prava sladkovodna velikanka, saj zraste tudi do 3 m v dozino. Za trg niso zanimive velike, ampak male 1 kg tezke ribe, ki jih posusijo na soncu.

ribolov pred vasjo

susenje catfish

Susenje rizevega papirja-uporablja se kot hrana, kot ovitek za npr. bonbone in kot papir (itak).

'halo juhca'

Gospa v colnu tovori velik lonec juhe in vesla od hise do hise. Ocitno se tudi v Vietnamu ne da gospodinjam vsak dan kuhati kosila. Blizu obmejnega mesta Chau Doc smo obiskali posebno muslimansko manjsino, kjer sva odkrila janezeve upognjence. Dejstvo, da jih ne marava, je bilo zanemarljivo v primerjavi s presenecenjem.

Ko v Sloveniji odbije polnoc, je na Mekong reki ze prav zivahno. Prvi ribici zaveslajo ze pred soncnim vzhodom. Trgovanje s pridelki, prevozi v sluzbo in zaspani turisti, ki hitijo novim dogodivscinam naproti. Osmerica se nas je podala na pot cez mejo. V barki s spuscenimi plahtami smo zgledali bolj kot kaki begunci. Seveda smo pridno izpolnili vse formularje in obkrozevali, da nimamo pticje gripe.

Cambodia, prihajamo!

Immigration office, kjer smo dobili vize.

Na meji smo se izkrcali, in postempljali. Kot vedno sva s slovenskim potnim listom naredila vec minutni zastoj. Na sreco se ni ponovila kitajska zgodba, ko je carinik na kup poklical vse svoje kolege in jim pokazal vseh nasih 45 skrivnostnih zscit (ja, stevilko sva si zmislila, carinikov pa ne :) Hop nazaj v coln in ze smo bili v Cambodii.

Krasen sprejem-cel kup otrok, ki so nam mahali v pozdrav.

mladi cowboy

Po vec urni voznji proti toku smo se pripeljali v glavno mesto Phnom Penh. Tu sva se spoznala s tipicno kmersko arkitekturo...

Silver Pagoda, Royal Palace

in prigrizki. Dober tek!